Mesečni arhiv: september 2017

SRAMOTA: Država mrcvari slovenski jezik!

Da je v naši državi hud manjko poznavanja uradnega jezika, je najbrž znano vsakemu, ki je imel kdaj v rokah kak slovar. Pri ljudeh gre to še nekako spregledati, nikakor pa ne, ko gre za institucije države, ki je prva v vrsti, ki je dolžna uporabljati slovenski jezik.

V teh dneh je na tnalu (če temu šovu z znanim izidom lahko tako rečemo) ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, ki vodi resor, ki med drugim skrbi tudi za nekaj, kar se imenuje “obvezno zdravstveno zavarovanje”. Najbrž ne bom prvi, ki se bom spotaknil ob to ime. Seveda ne gre za nikakršno zavarovanje, ampak za čisto navaden davek. Gre za obvezno javno dajatev, ki je neodvisna od tega, ali koristimo storitve preko zavodov, ki so vključeni v to “zavarovanje” (recimo temu raje mreža) ali ne. Gre za davek, ki ni vezan na posameznikovo željo ali pripravljenost zdraviti se v javnih zavodih, ali sploh zdraviti se – po ustavi posamezniki sami odločamo o svojem zdravljenju (ali nezdravljenju), zato nikakršno zavarovanje ne more biti obvezno, kar še dodatno potrjuje, da smo podvrženi davku.

Vprašajmo se torej, zakaj je tako. Zakaj davku ne rečemo davek? Zadeva je sila enostavna, izhaja pa iz privrženosti dosedanjih sistemov (tudi nekdanjega, socialističnega) do ideje, da je zdravje neka skupna, univerzalna kategorija in ne stvar posameznika. Zato tudi imamo zavarovanje, saj se dušebrižcem najbrž zdi preveč “okrutno” tako “sveto stvar” imenovati s tako grdim imenom – davek! Ko bo enkrat zdravje v naši družbi postalo stvar posameznika (kar po ustavi sicer že je), bomo tudi davku lahko rekli davek, po vsej verjetnosti pa bo le-ta postal del preteklosti in bodo morda končno ljudem pustili imeti prava zavarovanja. Bojim pa se, da smo v Sloveniji od tega še daleč. Na žalost tudi večinski del prebivalstva še nima razčiščenih pojmov o tem, kaj je skupno in kaj je zasebno. In moje zdravje, dragi moji, je še kako zasebno in zavarovanje, vztrajam, tudi!

Ni pa to edini primer. Najbrž še pomnite lanskih poskusov o uvedbi nekakšnega prispevka o prednostnem … dispečiranju. Dispečiranju? Krasno.

O tem, da skoraj noben politik ne pozna konkretne razlike ali povezave med, recimo: narod-nacija, narodnost-ljudstvo, dežela-pokrajina, nacija-država, država-dežela, raje ne omenjajmo.

Potem imamo tukaj še famozni RTV prispevek. Kakšen prispevek? Še eno izumetničenje slovenskega jezika in prikrivanje realnega davka. Že sama definicija nam da vedeti, da je “RTV prispevek posebna oblika javne dajatve”, za katero nas nič kaj dosti ne vprašajo. Prispevke damo po lastni volji, vsoto pa določimo po lastnem premisleku, žal pa so pri nas besedo prispevek uspešno umestili v nabor besed za razne davčne odtegljaje, kjer se je že tako udomačila, da niti pomislimo ne več, da sploh ni mogoče, da prispevek ne bi bil obvezen. Enako je s komunalnim prispevkom. Dragi moji, ne! To ni komunalni prispevek, to je obvezna komunalna dajatev. Prispevek je nekaj, kar dam prostovoljno nekomu, ki ga potrebuje oz. zanj zaprosi. Obvezen prispevek je oksimoron, ki je zahvaljujoč slovenskim političnim potrebam postal še kako realen.

Predstavljate si, da bi namesto DDV-ja plačevali PDV, torej prispevek na dodano vrednost. Najbrž vam gre ob tem na smeh, ampak čudno, ob RTV prispevku in zdravstvenem “zavarovanju” pa ne?

Ustava RS v svojem 11. členu definira tri uradne jezike, ki so v rabi na območju Slovenije, od tega sta dva omejena na občine, kjer živita manjšini: »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.”

Žal pa ustava ne zapoveduje, da je treba to slovenščino tudi pravilno uporabljati, sploh njeno besedišče.

Foto: www.pixabay.si

Pravni interes ali kako nas država ignorira

Živimo v sila čudno urejeni “pravni državi”. Po eni strani nas močno kaznujejo, če se ne ustavimo ob prometni nesreči, določene državne institucije se zanašajo na naše “prijavljane” sosedov (še pomnite leta 2013 in izjav, ki so prihajale iz Geodetske uprave glede pravilnosti navedb lastnosti nepremičnin?), enako velja za delo na črno in tako dalje. V vseh pogledih se institucije “zanašajo” na našo budnost in pripravljenost, da delujemo v “skupno dobro”. Na žalost pa moramo ugotoviti, da ne velja obratno.

Predstavljate si, da se kot zainteresiran državljan poglobite v kak zakon, uredbo ali pač karkoli, kar se v vseh the letih spolzelo skozi naša zakonodajna telesa. Pa naenkrat zagledate nekaj, kar se vam zdi ne le skregano z logiko, ampak morda tudi v jasnem nasprotju z … ustavo! Kaj lahko zavedni državljan v tem primeru naredi, če bi rad odpravil ali vsaj opozoril na tako napako in bi rad zadevo prepustil najvišjemu varuhu naše ustave – Ustavnemu sodišču RS? Pravzaprav nič! Točneje, če nimate tako imenovanega pravnega interesa (če torej niste neposredno povezani s problematiko), se lahko skupaj z vašim močnim čutom odgovornega državljana obrišete pod nosom.

Vidite, država vas ne rabi, kadar želite opozoriti na napake v pravnem sistemu, država vas rabi le kadar je potrebno prijavljati napake, ki jih delajo vaši sodržavljani. In to ne glede na to, da se vam morda le zdi, da je sosed naredil prekršek. To je bistvo pravne države. Resne pomanjkljivosti, ki imajo za posledico lahko tudi izgubo življenj, pa prepustite samo tistim, ki imajo pravni interes. Kaj pa tebe, državljan in davkoplačevalec briga, da je zakon neustaven, da je uredba neustavna, saj nimaš nič s tem (čeprav se tudi iz tvojih davkov, in davke plačujemo vsi, tudi tisti brez dohodkov, saj napajamo blagajno preko DDV-ja, taks, obveznega davka za zdravstvo, da tako je, ne nasedajte zavajajočemu imenu, da gre za zavarovanje, gre za davek, in tako naprej).

Države ne zanima, kje greši, državo zanima, kje grešite vi. Zato ji ni v interesu, da bi naveden državljan po večernem prebiranju kakšnega zakona le-tega poslal v ustavno presojo. Državljan ni pravna kategorija (vsaj ne de facto), državljan je potencialni prijavitelj sosedovih nečednosti in tisti, ki plača davke (tudi tiste, za katere res pri najboljši volji ne ve, zakaj bi jih (prim. zdravstvo, če javnega zdravstva ne uporablja, hkrati pa v ustavi piše, da je zdravljenje prostovoljno. Že iz tega sledi, da je zdravstveno zavarovanje navaden davek. Ali pa RTV naročnina, še ena gotovo neustavna kategorija).

Koga brigajo neenakosti, kot so sledeče:

– vozniki, ki smo opravili vozniški izpit z očali moramo le-tega podaljševati na nekaj let, pred tem pa opraviti še zdravniški pregled. Vozniki, ki se jim je pojavila dioptrija po opravljenem izpitu, pa mirno vozijo brez pregledov.

– odjava od RTV naročnine, ki zahteva, da ne posedujete TV in radijskih sprejemnikov, kot da je sama posest tehnologije (radio in TV aparata) povezana z gledanjem nacionalne (beri državne) televizije?

– pred leti so me obvestili, da če si izdelam potni list v Kopru, kar je po zakonu možno, ne bom prejel takega z dvojezično naslovnico, ker so do takega upravičeni le rezidenti dvojezičnih občin. Neenakost pred zakonom torej (sploh ker bi ga fizično prišel naročit v eno od takih občin).

– obveznost nošenja osebnih dokumentov je tako ali tako izraz totalitarne države, da pa ti dokument, ki je OBVEZEN (pozor: obvezno vam mora biti izdan, ne glede na to, ali sploh kdaj stopite iz hiše ali ne), še zaračunajo, pa je višek vseh viškov državnega podjebavanja državljanov in rezidentov (pa se opravičujem za izraz).

Et cetera, et cetera …

Foto: www.pixabay.com

Slovenija in turizem

Te dni se veliko govori o turizmu. Vsi se tolčejo po prsih, češ kako se nam je povečal obisk, kako se na ljubljanskih ulicah že kar težko hodi, toliko je obiskovalcev itd. Sredi poletja so šli na nacionalni televiziji celo tako daleč, da je voditeljica vprašala gostjo v studiu, kaj nam je storiti glede t.i. dnevnih obiskovalcev, torej tistih, ki da naj bi šli vsem najbolj na živce. Lepa reč – kot da je to v Sloveniji problem. Morda sem prespal trenutek, ko smo postali druge Benetke ali druga Barcelona. Ker sem kar dobro seznanjen s poletnimi množicami v Benetkah, ki so tudi vzrok, da tega mesta med junijem in septembrom ne obiskujem več, lahko razumem bes in gnev lokalnih prebivalcev: po ulicah Benetk boste sredi julija in avgusta težko hodili, sploh če upoštevamo še vročino.

Kako pa je z Ljubljano? Mesto, ki je dolgo veljalo za zaspano, ima (bojda – po statističnih kazalcih sodeč) vedno večji obisk. Morali bi si čestitati, pa se raje po televiziji sprašujemo o »prenasičenosti« (tu in tam pa še o tem, kako bi še bolj oželi turista, če se le da kar brez spremembe ponudbe). Hm. Tipično po naše: najprej nekaj hočemo, ko tisto želeno pride, pa takoj obrnemo ploščo. In ponavljam, niti slučajno turistični obisk v Ljubljani ni na nivoju večjih evropskih mest.

Vendar nas zbode še nekaj drugega: v naši turistični ponudbi ne zmoremo, ne znamo ali pa, bojim se, NOČEMO izkoristiti zgodovine naših krajev. Kot da bi tudi v turistični ponudbi veljal nekakšen politični cenzorski sistem. Kar je iz dejstva, da turizem prinaša denar, popolnoma nerazumljivo. Sam sem strasten navdušenec nad zgodovino, sploh 19. stoletjem in hladno vojno. Moja pot me vsaj enkrat letno zanese na Dunaj in drugam po Avstriji, na razne razstave posvečene naši skupni (da, skupni, ta beseda bo igrala ključno vlogo) zgodovini (npr. letos ob 300 letnici rojstva cesarice Marije Terezije, pa lani ob 100 letnici smrti Franca Jožefa itd.) in zgodovini narodov monarhije. Kaj sem opazil? Ne glede na to, da so po vzpostavitvi republike v Avstriji večinoma odvzeli premoženje preostalim Habsburžanom (z nekaj izjemami) pa vendarle niso bili tako nepremišljeni, da ne bi tega vidika svoje (in hkrati naše!) zgodovine uspešno izkoristili v turistične namene. Tako je lahko Avstrija za zgled pri ustvarjanju turističnih evrov. Ne glede na politične trende.

Človek bi si predstavljal, da bi tudi v Sloveniji lahko kaj storili na tem področju, se morda celo povezali z bivšo prestolnico in ustvarili zaokrožen zgodovinski krog, po katerem bi turistični obisk krožil po krajih monarhije, ustvarila pa bi se turistična regija, ki bi bila zgodovinsko in geografsko povezana. Pa temu ni tako – naključni obiskovalec, ki obišče Dunaj, bo pod besedo Avstrija razumel le Republiko Avstrijo (in morda Madžarsko), ne pa Avstrije v času monarhije. To ni krivda Avstrije, ampak krivda Slovenije, ki se za ta del svoje zgodovine sprva zaradi političnih razlogov, kasneje pa iz kdo ve kakšnih, ni brigala. Preimenovanja ulic, rušenje spomenikov itd., so pač prispevali svoje in danes je ostalo bore malo. Če verjamete ali ne, je slovensko zgodovinopisje šele leta 2016 uspelo napisati prvo monografijo o cesarju Francu Jožefu, pa še ta je zbornik in obsega borih 272 strani.

Poglejmo drug primer: Titovi avtomobili. V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri je na ogled 15 avtomobilov nekdanjega predsednika Tita. Pa le malo ljudi ve za njih. Kar je presenetljivo, glede na to, da je ta del zgodovine očitno veliko bolj živ med ljudmi. O avtomobilih, ki stoje parkirani v ozki sobi, se ne govori veliko, le v zadnjem letu so prišli nekoliko v ospredje, ko je nekdanji srbski premier (sedaj predsednik) Vučić potarnal, da bi Slovenija morala te avtomobile vrniti Srbiji. Pa vendarle, avtomobile bi bilo mogoče bolj aktivno vključiti v turistično ponudbo. Morda bi jih lahko od časa do časa kam zapeljali, jih malce bolj promovirali v ponudbi itd. Tako pa stojijo na obrobju Ljubljanskega barja čakajoč naključnih obiskovalcev.

Ampak ne, mi raje tarnamo še nad tistimi nekaj turisti, ki dejansko pridejo kam v Slovenijo za tisto noč ali dve, in zapravijo kak evro. Radi bi bili kot naša velika vzornica in politična »mati« Avstrija, pa se po njej nočemo niti zgledovati (raje jo samo omenjamo, ne delamo pa tega, kar dela sama), kaj šele se z njo morda povezati kot zapisano v četrtem odstavku. Kar takoj je prevelika zasičenost, kar takoj so turisti v starem centru Ljubljane odveč, kar takoj nam gre vse na živce, ko pa turistov ne bo, bodo pa stok in solze. Eh ja … škoda izgubljati besede. Medtem ko drugi služijo turistične evre se Slovenija (ta globalna turistična destinacija, heh) pogovarja o prezasedenosti in ukrepih za omejevanje turistov. Narobe svet, a za Slovenijo nič čudnega.

Foto: www.pixabay.com