Mesečni arhiv: november 2017

Kako oceniti ICO?

Z vedno večjo prepoznavnostjo kriptovalut se povečuje tudi prepoznavnost ICO-jev.

Name se obrača vedno več ljudi, ki bi radi del svojega denarja investirali v kriptovalute. Cilj večine je nadpovprečen donos.

Poleg super uspešnih zgodb v kripto svetu so tudi manj uspešne in neuspešne zgodbe. Poleg neuspešnih zgodb so tu še goljufije, ki žal postajajo vse pogostejše.

Z žuganjem oblasti na različnih kontinentih se je večina ICO-jev spremenila iz delnic v kupone za nakup storitev (utility token).

Če si pri kriptovalutah, ki so bile delnice, lahko ocenil vrednost premoženja podjetja, se stvari izredno zakomplicirajo pri kuponih.

Pri kuponih je edina vrednost v skupnosti.

Pa poglejmo, kako z matematičnim modelom oceniti vrednost skupnosti in bodočo vrednost kripto kovanca.

Predpostavke 1 – storitev ima 1000 uporabnikov

  • izdanih je 1.000.000.000 (1.000 mio) kovancev
  • predpostavimo, da je vrednost skupnosti število uporabnikov na kvadrat, v našem primeru 1.000.000 (1 mio)
  • Torej je vrednost enega kovanca 0,1 c oz. 0,001 EUR

Predpostavke 2 – storitev ima 10.000 uporabnikov

  • izdanih je 1.000.000.000 (1.000 mio) kovancev
  • predpostavimo, da je vrednost skupnosti število uporabnikov na kvadrat, v našem primeru 100.000.000 (100 mio)
  • Torej je vrednost enega kovanca 10 c oz. 0,1 EUR

Vrednost kovanca bo iz 0,001 EUR prišla na 0,1 EUR samo v primeru, da bo storitvi uspelo pridobiti 10.000 uporabnikov.

Pa še opozorilo – pri investiciji v ICO-je se je potrebno zavedati, da če skupnost še ni izgrajena (kar je v večini primerov dejstvo), potencialen velik donos, npr. iz 0,001EUR na 0,1 EUR, kar je 100 kraten donos, temelji na prevzemanju tveganja, da bo ekipi ICO uspelo vzpostaviti ustrezno veliko skupnost. Z vplačilom v ICO dajete ekipi na razpolago (predvidoma) ustrezna denarna sredstva za izgradnjo skupnosti, ki bo uporabljala kriptovaluto.

 

Disclaimer:

  • avtor vodi lasten ICO projekt
  • napisano ni investicijski nasvet in zato avtor ne odgovarja za posledice upoštevanja nasveta

 

vir:

  • http://www.businessinsider.com/bitcoin-price-movement-explained-by-one-equation-fundstrat-tom-lee-metcalf-law-network-effect-2017-10?IR=T

Ustvarjanje javnega mnenja

Je kozarec pol prazen ali pol poln? To navidez nepomembno vprašanje v sebi skriva zelo veliko razliko — razliko, ki določi smer nadaljnjega razgovora. Danes lahko tako na MMC RTV SLO beremo članek z naslovom “Anketa: Ustavne obtožbe zoper Cerarja polovica vprašanih ne podpira”. Če zanemarimo slovnično površen vrstni red, se lahko vprašamo, zakaj so se pri tem mediju (podprtem z obveznim davkom, ki ga mora načeloma plačevati vsak, ki poseduje radio ali televizijo) odločili za varianto, da nekdo nečesa ne podpira?

Ponavadi, in tudi po govorni avtomatiki, vprašanj ne načenjamo z negativnim. Nikogar na ulici ne bomo vprašali, če morda nima ure, da bi izvedeli, ali jo ima. Ankete vprašujejo volilno telo, katero stranko/katerega kandidata bi volili, ne katerega ne bi (z izjemo nedavnih predsedniških volitev, kjer so na Planet TV med soočenji gledalce pozivali, naj povedo, koga ne bi želeli imeti za predsednika). Zakaj torej naslov, da polovica vprašanih ustavne obtožbe zoper predsednika vlade ne podpira?

Morda pa ima pri izbiri naslova kaj zraven tudi ustvarjanje javnega mnenja. Tako že po naslovu dobimo vtis, kot da je ustavna obtožba že vnaprej obsojena na propad, češ: eh, tega itak nihče ne podpira, polovica je proti, brez veze … Gre torej za pomembno razliko. Ni vseeno, kako postavimo vprašanje ali poved v naslovu.

Pri ustvarjanju javnega mnenja se poved ali vprašanje oblikujeta tako, da imata največji možni učinek za doseganje želenega. Mediji, ki imajo pri nas absolutni monopol nad oblikovanjem javnega mnenja, čeprav to ni (niti ne sme biti) njihova naloga, lahko tako vodijo pogovor v smer, kamor jim paše in ne v smer uravnotežene javne debate. In tukaj ne gre za človeka, ki je zaradi guncanja mnenj med vlado in MNZ-jem pristal v bolnici (ki le kaže na to, da si naša politika lahko nesramno uzurpira tragedijo posameznika, ne glede na posledice), ampak za preprosto razumevanje pravnega reda in vplivanje na to, kako si ga prebivalci razlagajo.

Javno mnenje se ustvarja tudi tako, da se na anketne vprašalnike o tem, katero stranko bi volili, ne umešča zunajparlamentarnih ali novih strank. Ali pa tako, da se na predvolilna soočenja povabi le ožji izbor kandidatov (kar si komercialni mediji lahko privoščijo).

Kako se ubraniti?

Pred ustvarjanjem javnega mnenja se lahko prebivalci in prebivalke ubranimo tako, da se skušamo sami čim bolje in čim bolj nepovršno informirati o stvareh, ki so nam v interesu. Primerjajmo več medijev (z različnimi lastniškimi izvori), uporabimo še druge vire, in kaj kmalu bom imeli vsaj malce manj, s strani nepoklicanih, ustvarjeno sliko dogajanja. Največ pa lahko storimo tako, da sami opozarjamo na ta pojav, ki je v Sloveniji ena največjih zaprek pri razvoju pluralističnega demokratičnega medijskega prostora. Če vidite medijski izdelek, ki je očitno zavajajoč, opozorite nanj! V Sloveniji moramo biti prebivalci tisti, ki kontroliramo medije, saj smo prepuščeni sami sebi.

Foto: www.pixabay.com

Slovenska dvoličnost

To, da Slovenija nima zunanje politike, je jasno vsakemu, ki tu in tam prelista dnevni tisk. Odsotnost le-te se pozna na več področjih, trenutno najbolj pri vprašanju Katalonije. Tako medlega odziva uradne politike države, ki se je le 26 let nazaj odločila korak podoben katalonskemu, bi človek ne pričakoval. Tudi če bi se politični vrh odločil, da ostro nasprotuje katalonski odcepitvi od Španije, naj to pove jasno in glasno. Pa ni. Povedal ni pravzaprav ničesar. Skril se je za udobno krilo Bruslja, da, tako kot vedno, odjadra stran od tega “vročega kostanja”  v njega varnem zavetrju.

In ne, vzneseno govorjenje na osrednji državni proslavi ob dnevu reformacije, ne pomaga. Niti ni moralno, da predstavniki politične garniture, ki so še dodatno razvrednotili slovensko zunanjo politiko, uporabljajo praznik Primoža Trubarja za govore o solidarnosti, reformah itd. Trubar je bil za svoje misli pripravljen tvegati glavo. Vam tega hvala bogu ni treba, pa si kljub temu ne upate izdati uradnega mnenja o določenih perečih zunanjepolitičnih vprašanjih.

Po drugi strani pa pričakujemo, da se bo svet postavil na našo stran glede uveljavitve sodbe, ki izhaja iz sporazuma o arbitraži — glede meje s Hrvaško. Jok in stok je slišati iz ust naše politike, še posebej glasen je oni, ki zaseda funkcijo ministra za zunanje zadeve. Ob njegovih žuganjih Hrvatom in toženju Evropski uniji, bi se celo smejali, ko bi ne vedeli, da je Slovenija, vsaj na papirju, suverena država. Tako pa za smeh ni prostora. Prišli smo v fazo popolnega abnormalnega stanja, ki ga naša politika za ohranjanje političnega miru v državi, zavestno ustvarja in podpira.

Če se vrnemo h Kataloniji: prodajajo nam razlage v smislu, da je imela Slovenija pravico do odcepitve, ker je tako zapisano v ustavi iz leta 1974 (Temeljna načela, 1. člen), kar pa za Katalonijo naj ne bi veljalo. To je velika napaka. Pravica narodov do samoodločbe je univerzalna pravica, za katero ni potreben poseben zapis v zakonodaji (tako kot države načeloma, vsaj na papirju, spoštujejo ostale človekove pravice vseh ljudi, ne glede na to katere države državljani so).

Slovenijo se postavlja v nek položaj edinstvenosti — to kar je veljalo za nas, ne velja za druge. V resnici pa se s tem, ko se odločneje ne opredeljujemo do vprašanja Katalonije (in drugih) onečaščenje ne le spomin, ampak tudi sam akt plebiscita, 23. decembra 1990. S čakanjem na druge in skrivanjem za krilom Bruslja tudi negiramo samo odločitev. Nismo se odločili, da bodo drugi odločali za nas, ampak ravno obratno. Kje so torej konkretne odločitve?

Slovenija tako čaka, da se drugi odločijo, izpeljejo, mi pa prepišemo … kot tisti šolarčki, ki čakajo na svoje sošolce, da rešijo test, potem pa od njih prepišejo rezultate. Tako izgubljamo ugled, državnost in še kaj … odgovornost nosimo tudi mi sami, saj iz mandata v mandat zaupamo naš glas tistim, ki potem sestavijo tako vlado.

Leta 2015 smo prvič praznovali dan suverenosti (25. oktober). Treba je bilo ustvariti praznik, da imamo vsaj dan, ki govori o tem, kar nismo.

 

Slovenija – dežela antidelcev

Fizika nam že dolgo govori, da obstajata materija in antimaterija. Materijo sestavljajo delci, in predstavlja naš svet, kot ga poznamo. Antimaterijo pa sestavljajo antidelci, torej delci, ki imajo sicer drugačen naboj od delcev v materiji, a hkrati enako maso in enako vrtilno količino. Stik med obema je poguben.

Tako nekako deluje tudi – priznajmo si – družba na slovenskem. Vse je na videz enako, le naš naboj je zrcalen tistemu drugod. Lep primer smo videli te dni, ko sta Zoran Janković in Anja Kopač Mrak potovala v Moskvo, da iz rok Vladimirja Putina prevzameta red prijateljstva.

Slovenija je ena redkih držav, kje je “levica” tista, ki načeloma ceni Putina, povsod drugje je to ponavadi desnica. Težko si je sicer razložiti, da nekdo prostovoljno prejme neko odlikovanje iz rok nekoga, ki se zavzema za diametralno nasprotno politiko od tiste, s katero se (ali pa naj bi se) prejemnik identificira.

Precej podobno je tudi na vseh drugih področjih družbe. Neumorno podržavljanje že tako državnega zdravstvenega sistema, kljub temu, da naj bi živeli v sistemu prostega trga, je najlepši pokazatelj neutrudnega boja družbe, da sedi na dveh stolčkih: navideznem (kapitalizem) in realnem, ki ga živi (s strani države vodeno gospodarstvo). Na žalost pa je tako kot v fiziki, ko se delec in antidelec srečata, se lahko le izničita in za seboj pustita opustošenje. Sedenje na dveh stolčkih dolgoročno torej ni možno — delec in antidelec ne moreta sobivati.

Še toliko bolj čudno je, da se je večina prebivalcev Slovenije na plebiscitu odločila za tržni sistem. Najbrž ni nihče resno mislil, da bo z razglasitvijo neodvisnosti, stari (in razpadajoč) sistem ostal v igri? Pa vendar se zdi, kot da so (ali pa smo) mislili dejansko to. Nedavno prebujena debata o zapiranju trgovin ob nedeljah nam govori ravno o tem. Ponovno bi zakonsko urejali prosti trg, in ne pustili odločitve nosilcem dejavnosti. Sedaj celo pod “grožnjo” dogovora oz. nedogovora med podjetniki in sindikalisti: če se sami ne uspete dogovoriti, bomo sprejeli še en zakon. Kot starš, ki reče otrokom, če ne pospravite sobe, ne bo čokolade! Država je je torej tudi takrat, ko “dopusti” dogovor tista, ki vseeno bdi nad izvedbo, pod grožnjo sankcije. Kar pomeni, da dogovor že v osnovi ne more biti prostovoljen, saj prostovoljnost prinaša tudi možnost nedogovora, te pa tukaj ni!

Slovenija bi rada bila v družbi držav z odprtim trgom, ampak samo na papirju. V resnici bi rada sama (kot država) nadzorovala skoraj vse pore življenja državljanov (ne le v univerzumu podjetništva). Trki materije in antimaterije se bodo še naprej vrstili in za seboj puščali masovno uničenje. Na žalost je res, da tako politiko dejansko podpira tudi velik del prebivalstva in medijev.

 

Foto: www.pixabay.com

 

Občutljivost podjetja na zvišanje obrestne mere

V pogovorih pogosto naletim na visoko formalno izobražene ekonomiste, ki sploh ne razumejo osnov ekonomije, vendar kljub temu mirno sprejmejo zadolžitev, ki ji niso kos.

Ena od zadev, ki me je večkrat zmotila v zadnjem času je da se vsi sklicujejo na EBIDA.  Trdijo celo, da če ima podjetje visok EBIDA, ni občutljivo na zvišanje obrestne mere, kar je popolnoma skregano z logiko EBIDA, ki eksplicitno že v imenu pove, da obresti niso zajete.*

Pa poglejmo primer podjetja, ki kotira na borzi (vsaka podrobnost s konkretnim podjetjem je namerna):

  • 100 enot EBIDA,
  • 20 enot DIVIDENDE,
  • 400 enot FINANČNEGA DOLGA (krediti, obveznice, … ),
  • 1% OBRESTI letno.

Poglejmo, kaj se zgodi, če se obrestna mera dvigne na 6% letno.

Obresti pri 6% obrestni meri pri 400 enotah DOLGA nominalno predstavljajo 24 enot. Kar je celo 20 enot več, kot pri 1% obrestni meri.

To pomeni, da isto podjetje ne bi imelo s čim izplačati dividendo, ker bi večji del EBIDA porabilo za obresti.

Torej ne glede na trike PR služb različnih podjetij, je dejstvo samo eno: podjetje, ki ne izplačuje dividende je v normalni ekonomiji vredno 0!

 

GLOSSARY:

*EBIDA – Zaslužki pred obrestmi, odpisi in amortizacijo (ang.  Earnings Before Interest, Depreciation And Amortization)

Zakaj je gospodarska kriza neizbežna?

Kljub temu, da poslušamo, da je gospodarstvo v rasti in da gre vse na bolje – je realna situacija – mnogo bolj črna.

Dejstvo je, da niti en od protikriznih ukrepov ni rešil niti enega samega problema.  Vse, kar so protikrizni ukrepi naredili je, da so preprečili naravno selekcijo in omogočili preživetje degenerikom in zajedavcem na račun ljudi, ki ustvarjajo dodano vrednost.

Dejstvo je, da je nizka obrestna mera  v kombinaciji s kvantitativnim sproščanjem onemogočila realni popravek vrednosti, ki je bil nujno potreben, da bi se izognili zlomu. Torej nizka obrestna mera je naredila vsako investicijo, ki nosi več kot nič, privlačno oz. matematično opravičljivo. Kvantitativno sproščanje pa je uredilo denar, da se je lahko investiralo v vse investicije.

Matematično je zadeva sicer vzdržna do trenutka, ko se začne obrestna mera dvigovati, vrednost sredstev pa posledično strmoglavi. Torej, načelno bi lahko z vse večjim kvantitativnim sproščanjem kupovali vse dražja sredstva, katerih ceno bi opravičevali z donosom, ki je večji od obrestne mere, ki je dejansko nična. No, to gre tudi v teoriji samo do trenutka, ko se sproži deflacija.

Dejstvo pa je, da ekonomija ni samo matematika, ampak tudi narava in družba. Torej, če pogledamo naravni donos slovenskih gozdov, je ta v povprečju okoli 3 % na leto. Po logiki se torej ne splača vlagati v gospodarstvo, če je donos v gospodarsvu nižji od 3%, ker se potem bolj splača vlagati v gozd.

Torej teoretično je možna samo ena prihodnost – ogromen popravek cen sredstev navzdol.

Torej, če gozd nosi na vsakih 100 vloženih evrov 3 evre, ni nobenega smisla vlagati v gospodarstvo, če je dividendna donosnost pod 3 evre pri ceni delnice 100 EUR pri podjetjih brez kreditov.

Torej logično je, da če vlagamo v zelo zanesljivo podjetje brez kreditov, bi moral biti dividendni donos vsaj 6% na leto.  Če ima podjetje 50% sredstev financiranih s kreditom ali obveznicami, bi moral biti dividendni donos vsaj 12%.

Banka, ki daje kredite po obrestni meri pod 3% na leto – ne glede če dobi denar zastonj, nima nobenega ekonomskega razloga za obstoj.

Torej, prihaja popravek vrednosti – skratka povprečna delnica, ki je danes vredna 350 evrov, bo po popravku vrednosti vredna 17,5 evra – ja pravilno ste prebrali povprečna vrednost je danes, zaradi strukturnih nesorazmerji, ki so umetno vsiljena, kar 20-krat višja od dejanske vrednosti.

Kako bo prišlo do popravka: znižanje vrednosti delnice, inflacija evra ali druge valute ali kombinacija naštetega še ni povsem jasno.

Jasno pa je, da če narava dela bolje od gospodarstva, razloga za obstoj gospodarstva ni.  Zgodovina nas uči, ko dovolj dolgo časa ni razloga za obstoj gospodarstva, se le ta sesuje. Pomembna postane narava – beri hrana. Gospodarstvo se ponovno vzpostavi, ko je z delom sposobno ustvarjati več vrednosti, kot ga narava ustvari zgolj s svojim obstojem.