Mesečni arhiv: marec 2018

Odkup lastnih delnic in posledice za zaposlene, lastnike, ekonomijo, državo

Kljub temu, da je zahodna ekonomija(kapitalski trg) še posebno ameriški del v zadnjih letih rasla predvsem na račun odkupa lastnih delnic, ta ukrep ni primeren za vsaka podjetja in za podjetja v vseh situacijah in na vseh trgih.

 

Posledice za zaposlene

  • Ustavljena rast povprečnih plač in nagrad za povprečne zaposlene
  • Nesorazmerna rast plače vodilnih managerjev, ki so vezane na uspeh
  • Povečan stres:  Plani in poročila postanejo pre-optimistična glede na možnosti trga in siljenje v ponarejanje poročil, da bi se ohranil mit o rasti
  • Znižanje varnosti zaposlitve: povečano tveganje odpuščanja

 

Posledice za podjetje

  • Znižana likvidnost
  • Pre-vrednotenost podjetja
  • Znižanje ugleda
  • Dolgoročni propad

 

Posledice za nacionalno in globalno ekonomijo

  • Umetno povečan obseg kapitalskega trga/ali ustavljeno padanje kapitalskega trga v padajoči ekonomiji – ki nima povezave z realnim ustvarjanjem vrednosti
  • Cenovni balon, kjer cena/e delnice ni povezana z dejansko sposobnostjo služenja podjetja (ang earning potential)
  • Nižji dividendni donos na kapital – nižja učinkovitost kapitala
  • Nižji obrat kapitala na borzi
  • Znižano investiranje v majhna in srednja podjetja, ki ustvarjajo največ dodane vrednosti in imajo najvišji donos na kapital
  • Onemogočanje koristnega prevzema:  s strani konkurence ali tistih, ki znajo boljše upravljati s premoženjem, omogočanje konsolidacije v padajočih panogah – onemogočeno znižanje stroškov oz povečanje stroškovne učinkovitosti  – prevzem je enostavno predrag to je ekonomsko neupravičen

 

Najpogostejši odklonski razlogi za odkup lastnih delnic

  • Zaprtje lastniške strukture z denarjem podjetja
  • Izplačilo točno določenega lastnika z denarjem podjetja
  • Umeten dvig cene delnice, kljub neugodnim razmeram na trgu in v podjetju
  • Ni (bolj)donosnih naložb v poslovanje podjetja

 

Za koga odkup lastnih delnic absolutno ni primeren

  • za podjetje, ki ima kakršenkoli dolg – do finančnih inštitucij ali do dobaviteljev (tudi če vse plačuje v rokih)
  • za razvojno naravnana podjetja, ki imajo še načrte v prihodnosti
  • za podjetja v kakršnikoli krizi
  • za podjetja v delni lasti države
  • za infrastrukturna podjetja
  • za podjetja v padajočem trgu
  • za podjetja, ki želijo z lastnimi delnicami plačati prevzem drugega podjetja

 

Za katera podjetja je dokup lastnih delnic primeren

  • za podjetja s preveliko likvidnostjo, ki nimajo namena nadaljevati poslovanje po iztečenem življenjskem ciklu produkta – nadzorovana likvidacija z izplačilom/poplačilom lastnikov preko odkupa lastnih delnic

Če bi Dino Merlin napisal: Moj je život Slovenija

S vremena na vrijeme
svoje dugove spomenem
s vremena na vrijeme
koji evro okrenem
988, niko ne zna ko sam

Oprosti mi sto glupetam
znam vse izgleda krasno
i da si zauzeta
al’ nikome ništ nije jasno

Od uvjek sam u krizi
nemam ni za olivo na Pizi
Evropa daj mi još miljardo
Toliko nikad dala nisi,

ti znas, da:

Moj je zivot Slovenija, sav izmišljen
k’o lažni bilans u excelu izfalširan
izgleda, da ima sve, ali sve na leasing je
želim da me neko bar na tren plati, zbog kirije

S vremena na vrijeme, svoje dugove spomenem
onako bez dileme nov kredit okrenem
do sad se puno sralo, iz svih radimo budalo
daj mi para, dok me revizor nije izdao.

Komentar: Letno poročilo Petrol d.d. za leto 2017

Začnimo z navedbami iz PR sporočila objavljenega na borzi (vir). V njem so navedeni naslednji podatki:

  1. poslovanje je bilo zelo uspešno
  2. prihodki od prodaje v višini 4,5 mrd EUR, kar je 17 % več kot v letu 2016
  3. poslovni izid iz poslovanja je znašal 112,2 mio EUR, kar je 13 % več kot v letu 2016
  4. EBITDA je znašal 159,6 mio EUR, kar je 11 % več kot v letu 2016
  5. čisti poslovni izid je bil dosežen v višini 81,1 mio EUR, kar je 12 % več kot v letu 2016
  6. prodaja 3,4 mio ton proizvodov iz nafte, kar je 5 % več kot v letu 2016

Moje mnenje je:

AD 1. in 2. Poslovanje je bilo zelo slabo, saj se je obseg prodaje v evrih zvišal manj kot cena nafte na svetovnih borzah.

Kot je razvidno iz grafa, je bila cena na začetku leta 2017 55 USD za sodček, na koncu leta pa je bila cena 65 USD za sodček. Če delimo 65 z 55, dobimo 1,18 oz. vidimo, da je cena zrasla za 18 % glede na začetek leta!

To pomeni naslednje:

  • uprava pri povečanju obsega poslovanja (ki je bila 17 %) ni dosegla niti svetovnega trend rasti cene nafte (18 %) – nominalno višja prodaja v EUR je zgolj posledica višje cene nafte na svetovnem trgu.  V razvitem svetu se od uprave pričakuje, da je rast prodaje večja od rasti cen.  Še posebej pa se po mojem mnenju med psihično zdravimi ne napiše, da je nekaj zelo uspešno na trgu, če ne sledi niti rasti obsega trga.

AD 3.,4.,5. Pri povečanem obsegu se zmanjšuje razlika v ceni ali pa se stroški povečujejo nesorazmerno z obsegom – po domače, stroški, ki bi morali biti pri povečanem obsegu nižji so višji. Ali ni logično, če nekdo kupi več nafte, da dobi boljši popust? Ali ni pri boljšem popustu logično, da več zaslužiš? Uprava očitno ne obvladuje stroškov, kar negativno vpliva na dobičkonosnost prometa.  

AD 6. Povečan obseg poslovanja v nafti za 5 %, povečan obseg poslovanja v evrih za 17 %, povečanje cene na svetovnem trgu za18 %.

No, s križnim računom pridemo do naslednjih ugotovitev:

  • če se obseg nafte in derivatov ne bi nič povečal oz. bi ostal na nivoju leta 2016, bi zaradi rasti cene nafte na svetovni borzi morala bit rast poslovanja v evrih 18 % in ne 17 %, kot je bila
  • če vemo, da se je obseg nafte in naftnih derivatov povečal za 5 % bi morali biti rast prodaje v evrih 23,9 %

To po mojem mnenju pomeni, da je rast prometa v evrih dejansko dosegala samo 72 % (17/23,5) rasti cene nafte na trgu – oz. uprava Petrola je s svojim vodenjem kar za 28 % zaostajala za rastjo trga.

Balon se napihuje. Vsak dodaten evro prometa poslabšuje dobičkonosnost prometa.

Vsak naj si sam razlaga, zakaj uprava Petrola vlaga kazenske ovadbe proti meni in začasne odredbe z namenom prepovedi objave mojega komentarja letnega poročila. 

Podrobnejše analize objavim naknadno…

Napovedujem:

  • analiza stroškov financiranja v primerjavi s povprečnim stroškom financiranja v Sloveniji
  • analiza vpliva na slovensko gospodarstvo
  • analiza tržnih deležev
  • primerjavo stroškov in dobičkonosnosti z OMV in MOL – največji igralec na trgu bi moral biti najbolj stroškovno učinkovit

Viri:

  • federal reserve bank St. Louis
  • Slika je slika spletne strani

Vik in krik glede prisilnega RTV prispevka

V teh dneh smo lahko na lastne oči videli, kako so se na naši RTV, ki jo plačujemo z obveznim prispevkom, vezanim na posest TV ali radio sprejemnika in ne na dejstvo, ali dejansko gledamo javno RTV ali ne, hitro posvetili “pomenu in misiji” javnih televizij. Povod za tak vik in krik pa je bil referendum o ukinitvi obveznega prispevka za javno televizijo v Švici. Kljub temu, da Švicarji ukinitve niso podprli, pa pri vsem skupaj sploh ni šlo za referendum o pomenu javne RTV, ampak le o načinu financiranja. Zanimivo je, da je že kar nekaj evropskih držav, ki je obvezni prispevek ukinilo.

Kar nekako nespodobno se nam zdi, da se vprašanje o financiranju javne RTV povezuje z njeno nalogo.  Financiranje je ena stvar, poslanstvo javne RTV pa druga. Vendar pa bi nas sploh nekateri mediji radi prepričali drugače, in glasovanje o obveznem prispevku prikazujejo (sicer med vrsticami) kot napad na javno RTV. Ni kaj, ko mački stopiš na rep, zacvili.

RTV prispevek je huda kršitev človekovih pravic in pravic do proste izbire vsebin. Televiziji se lahko (vsaj v Sloveniji) ali popolnoma odrečemo ali pa plačujemo prispevek, četudi ne gledamo niti enega od 5 televizijskih (TVS 1, 2, 3, TV Koper-Capodistria in TV  Maribor) in ne poslušamo nobenega od 6 radio postaj (Prvi, Val 202, Ars, Radio Koper-Capodistria, Radio Capodistria, Radio Maribor)  RTV Slovenije. Torej plačujemo javno RTV četudi gledamo popolnoma druge vsebine, to pa je grob poseg v prosto izbiro — s čimer tudi izraz “prispevek” postane perfidna zloraba tega pojma, saj gre za navaden davek.

Prispevek za RTV je potrebno nujno in nemudoma ukiniti ali pa ga spremeniti tako, da ga plačujejo tisti, ki javno RTV tudi gledajo in poslušajo. Pa če na RTV še tako pridno ponavljajo svoja (sicer legitimna) mnenja o pomenu svoje lastne hiše. Pri čemer so programsko zelo nekakovostni in šibki. Tudi z umestitvami programov v spored nimajo sreče, ali pa se iz gledalcev delajo norce: najbolj kakovostni filmi (sploh iz cikla “Dediščina Evropa” na sporedu okoli polnoči, v najbolj gledanem terminu pa razne narodnozabavne oddaje in podobni nesmisli). Pri izbiri predvajanih vsebin, sploh pa pri terminu predvajanja, jih za svetlobna leta prekaša sosednja HRT, ki ne le, da nudi bolj kakovosten program ampak tudi bolj posrečeno umešča vsebine v spored (vrhunskega filma tam ne vrtijo ob polnoči ampak ob 20:00 ali 21:00 uri).

Pa še primerjava. Družinski pavšal za RTV Slovenija znese okoli 12, 7 € na mesec (torej 152,4 €). Toliko plačamo za 5 TV programov in 6 radio postaj. Prispevek za italijanski RAI pa znese (za leto 2017 — ker je prišlo do spremembe pri obračunavanju) 90, 00 € letno. Za ta denar pa gledajo 13 TV kanalov (sem nismo prišteli še posebnih TV kanalov, ki oddajajo v tujini), torej Rai 1, Rai 2, Rai 3, Rai 4, Rai 5, Rai Movie, Rai Premium, Rai Gulp. Rai Yoyo, Rai News 24, Rai Storia, Rai Scuola, Rai Sport in 13 radio postaj, od tega jih je 10 državnih in 3 regionalne (med drugim tudi slovenski Radio Trst A), torej : Rai Radio 1, Rai Radio 2, Rai Radio 3, Rai Radio Tutta Italiana, Rai Radio Classica, Rai Radio Techete’, Rai Radio Live, Rai Radio Kids, Rai Isoradio, Rai GR Parlamento, Rai Radio Sudtirol, Rai Radio Trst A, Rai Radio 1 FVG.

152,4€ proti 90€ na leto!

Le upamo lahko, da se bo nekoč pojavila vlada, ki si bo upala KONČNO ukiniti ta nesmiselni in nelegitimni davek. Čim prej.

 

Foto: www.pixabay.com