Arhivi avtorja: Ziga

Moralni propad

Prav neverjetno je, kako lahko na videz nepomembna novica izpostavi popoln moralni razkroj v tej podalpski deželici. V teh dneh se po slovenskih (in enem slovensko govorečem zamejskem) medijih širijo prispevki o kaznih za prometne prekrške, ki jih italijanski organi pošiljajo ljudem na to stran meje (in na vse druge strani). Glavno vprašanje pa je seveda, ali naj (ali moram) kazen plačati? Neverjetno. Človek bere, prebere ponovno in še kar ne more verjeti, noče verjeti, da smo padli tako nizko. Da je to sploh lahko vprašanje. Problem tega vprašanja je predvsem v dveh stvareh: da kaže na popoln razkroj vrednot (da odgovoren odgovarja), in na strahopetnost (pogumni ljudje ne bežijo pred odgovornostjo).

Medijski prispevki so torej iz navidez popolnoma obrobne teme le uspeli — pri tistem, ki zna pogledati na celoten kontekst — izpostaviti, da je z vrednotami nekaj hudo narobe, da jih ni več! In še celo več, da je nacionalni šport to, da se tekmuje (ne le po cestah) ampak tudi v tem, kako se izogniti odgovornosti, zdaj pa se je lepo pokazalo, da nobena plast družbenega življenja ni imuna na ta pojav.

Glavno vprašanje torej ni, zakaj sem dobil kazen, ampak kako se izogniti plačilu. To, da je morda nekdo s svojo neodgovornostjo ogrožal druga življenja, to ni važno. Ni važno, ker ni vprašanje. Vprašanje je, kako se izogniti kazni. In kako lahko opišemo posameznika, ki se, ko se še lahko, dela pogumnega, vsemogočnega, pametnega, je glavni “frajer na vasi in v mestu”, ko pa ga organi pregona dohitijo, stisne rep med noge in se skriva pred zakonom in plačilom?

Še kar čakamo na to, da se bo v medijih pojavilo spoznanje, da je šlo pri poročanju o kaznih za prometne prekrške nekaj hudo narobe – spregledan (zaradi nerazumevanja ali zanalašč?) je bil največji problem pri vsem tem – in to niso kazni – ampak soočanje z lastno odgovornostjo.

Novoletno voščilo

Na današnji dan, torej na samo silvestrovo, naj napišem nekaj vrstic o Sloveniji. Moramo se namreč zavedati, da država ne bo jutri nič boljša zato, ker danes menjamo eno samo samcato številko na koledarju. Vsa voščila in lepe želje bodo, kot so mnogokrat, le besede vržene v veter, medtem ko boste vsi tisti, ki jih izrekate, le pasivno opazovali svet okoli sebe. Iz leta v leto izgubljamo kakšno od pravic – prav po tihem, še z izgovorom, če že opazimo, da bo potem bolje in bolj pravično. Kar naprej nas indoktrinirajo s krilatico, ki je laž: pravice in dolžnosti, pa čeprav so pravice pravice, dolžnosti pa dolžnosti (če jaz prekršim svojo dolžnost, da ne prevozim rdeče luči, to še ne pomeni, da izgubim katero od svojih pravic). In medtem ko boste brezbrižno metali petarde in izvajali težke detonacije česarkoli že, in ko boste opazovali ognjemete, ki bodo še dodatno poslabšali zrak, in se nasploh naslajali v vašem neprestanem iskanju hipnega zadovoljevanja užitkov, ne meneč še za vse posledice, bo izginila še katera od pravic. In zbudili se boste v državi, kjer je ljudstvo podložno oblasti in ne obratno, v državi, kjer vi delate za vlado, ne vlada za vas. Pasivnost bo popolnoma nadomestila še tistih nekaj ostankov aktivnosti, vi pa se boste utapljali v “bonbončkih” oblastnikov, ljubili njim noge, in iz generacije v generacijo se bodo tudi zanamci vedno manj zavedali, kaj sploh pomeni svoboda. Ko boste morali paziti, kaj govorite in pišete, ko boste morali v načeloma demokratični državi paziti tudi na to, katere knjige si izposojate v knjižnici (profiliranje), bo že prepozno.

A solze bodo zaman. Nobenega heroja ne bo, da bi vas potegnil iz blata, v katerega ste padli, ko ste le nemo opazovali, kaj se dogaja. Nehali ste brati knjige, zatekali ste se le še v odrešujoči eskapizem (sicer bi znoreli), niste pa več hoteli pogledati pošasti v oči. Niste ji več hoteli reči NE, ker je bilo lažje ostati doma in mirno opazovati. Kar so vam ponudili, to ste vzeli – tako iz miru – in se iz darila v darilo bolj pogreznili. Večinoma tega niste niti vedeli, tisti, ki pa vseeno ste vedeli, pa se vseeno niste zganili in ste se obrnili stran – o Bog, kako objokujem vaše notranje muke!

In tisti, ki ste za vašo pot do uspeha žrtvovali vse – od ljudi do stvari. Jih zavrgli, da bi se prebili naprej, si prigrabili še več, oh vi, čez trupla hodeči, ki ste že davno zradirali starodavne meje med dobrim in slabim, ki ne veste več, kaj je prav in kaj narobe, ki boste to barko pognali med najostrejše čeri. Kdo bo rešil vas?

Pravijo, “pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”. A za to, da bi si pomagali sami je potrebno neko zavedanje, nekaj, kar nas dela zavedne ljudi. Hrabrost, pogum, zdrava agresivnost, inovativnost, sploh pa moč analiziranja sveta okoli sebe. Zbudite se!

Predlog sprememb izvajanja državnega proračuna

V teh dneh po nabiralnikih in drugod že lahko ugledamo letake raznih društev, ki naprošajo, naj jim namenimo tistih 0,5 % dohodnine, ki jo država tako »velikogrudno« odstopa organizacijam po naši izbiri (tistim seveda, ki so do tega upravičene). Ta kaplja v morje, ki predstavlja znesek, za katerega se lahko sami odločimo, kam ga bomo namenili, pa – za tistega, ki zna opazovati – vendarle nakaže vpogled v to, kakšen bi sploh moral biti proračun države oz. kako naj bi se naš denar delil. Kako torej? Ja točno tako! Vsak, ki ima z dohodnino obdavčene dohodke (gre torej za dohodke, ki niso razvrščeni v t.i. pasivne dohodke, ki jih obdavčujejo t.i končni davki), bi potemtakem sam, po svoji presoji, razvrščal ta odtegnjeni denar med organizacije po lastni izbiri. In to ne teh borih 0,5 %, ampak celoten znesek. Tako bi posameznik A lahko 10 % dohodnine namenil ministrstvu za obrambo, 20 % bi ga namenil javni upravi, 30% dohodninskega zneska bi dal ministrstvu za zdravje (pod pogojem seveda, da se nemudoma ukine obvezni davek za področje državnega zdravstva, ki je uradno sicer znan pod imenom »prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje«) itd. Spet nekdo drug bi razvrščal po svoje. Šele s tem bi posameznik dejansko po svoji volji financiral državo. Država bi se seveda tako preoblikovala neke vrste organizacijo, kateri bi vsak prispeval po svoji presoji. To bi bil resnično proračun na podlagi soudeležbe (in ne »participacije«, ki je ogaben izraz). Po pilotnem projektu (kot to tako radi imenujejo dandanes tisti, ki želijo, da nekaj izpade veliko več, kot je – v resnici gre za navaden preskus), bi morda enako naredili še s končnimi davki (ker ne bi imelo smisla, da ostanejo na zastarelem sistemu).

Toda vprašajmo se, zakaj bi država (in pod tem pojmom mislimo na tiste, ki tako tvorbo tako ali drugače vodijo), bila a priori proti opisanemu. Seveda zato, ker bi posamezniki svoj denar prispevali tja, kamor se jim bi to, v nekem danem trenutku, zdelo najbolj pomembno. S strani države bi torej obstajala bojazen, da bi določena področja ostala brez ustreznega financiranja. A to, kar omenjamo je »prastrah« vsake države – to, da prebivalci odločajo o financah. Država in ljudstvo še zdaleč nista isto (in to ne le v totalitarnih državah), temveč sta večna tiha (ali pa tudi glasna) nasprotnika, med katerima obstaja trenje, zato tudi država — v obliki kot jo poznamo danes – ne bo nikoli dopustila ljudstvu nikakršne pomembnejše vloge pri njenem upravljanju.

Vik in krik glede prisilnega RTV prispevka

V teh dneh smo lahko na lastne oči videli, kako so se na naši RTV, ki jo plačujemo z obveznim prispevkom, vezanim na posest TV ali radio sprejemnika in ne na dejstvo, ali dejansko gledamo javno RTV ali ne, hitro posvetili “pomenu in misiji” javnih televizij. Povod za tak vik in krik pa je bil referendum o ukinitvi obveznega prispevka za javno televizijo v Švici. Kljub temu, da Švicarji ukinitve niso podprli, pa pri vsem skupaj sploh ni šlo za referendum o pomenu javne RTV, ampak le o načinu financiranja. Zanimivo je, da je že kar nekaj evropskih držav, ki je obvezni prispevek ukinilo.

Kar nekako nespodobno se nam zdi, da se vprašanje o financiranju javne RTV povezuje z njeno nalogo.  Financiranje je ena stvar, poslanstvo javne RTV pa druga. Vendar pa bi nas sploh nekateri mediji radi prepričali drugače, in glasovanje o obveznem prispevku prikazujejo (sicer med vrsticami) kot napad na javno RTV. Ni kaj, ko mački stopiš na rep, zacvili.

RTV prispevek je huda kršitev človekovih pravic in pravic do proste izbire vsebin. Televiziji se lahko (vsaj v Sloveniji) ali popolnoma odrečemo ali pa plačujemo prispevek, četudi ne gledamo niti enega od 5 televizijskih (TVS 1, 2, 3, TV Koper-Capodistria in TV  Maribor) in ne poslušamo nobenega od 6 radio postaj (Prvi, Val 202, Ars, Radio Koper-Capodistria, Radio Capodistria, Radio Maribor)  RTV Slovenije. Torej plačujemo javno RTV četudi gledamo popolnoma druge vsebine, to pa je grob poseg v prosto izbiro — s čimer tudi izraz “prispevek” postane perfidna zloraba tega pojma, saj gre za navaden davek.

Prispevek za RTV je potrebno nujno in nemudoma ukiniti ali pa ga spremeniti tako, da ga plačujejo tisti, ki javno RTV tudi gledajo in poslušajo. Pa če na RTV še tako pridno ponavljajo svoja (sicer legitimna) mnenja o pomenu svoje lastne hiše. Pri čemer so programsko zelo nekakovostni in šibki. Tudi z umestitvami programov v spored nimajo sreče, ali pa se iz gledalcev delajo norce: najbolj kakovostni filmi (sploh iz cikla “Dediščina Evropa” na sporedu okoli polnoči, v najbolj gledanem terminu pa razne narodnozabavne oddaje in podobni nesmisli). Pri izbiri predvajanih vsebin, sploh pa pri terminu predvajanja, jih za svetlobna leta prekaša sosednja HRT, ki ne le, da nudi bolj kakovosten program ampak tudi bolj posrečeno umešča vsebine v spored (vrhunskega filma tam ne vrtijo ob polnoči ampak ob 20:00 ali 21:00 uri).

Pa še primerjava. Družinski pavšal za RTV Slovenija znese okoli 12, 7 € na mesec (torej 152,4 €). Toliko plačamo za 5 TV programov in 6 radio postaj. Prispevek za italijanski RAI pa znese (za leto 2017 — ker je prišlo do spremembe pri obračunavanju) 90, 00 € letno. Za ta denar pa gledajo 13 TV kanalov (sem nismo prišteli še posebnih TV kanalov, ki oddajajo v tujini), torej Rai 1, Rai 2, Rai 3, Rai 4, Rai 5, Rai Movie, Rai Premium, Rai Gulp. Rai Yoyo, Rai News 24, Rai Storia, Rai Scuola, Rai Sport in 13 radio postaj, od tega jih je 10 državnih in 3 regionalne (med drugim tudi slovenski Radio Trst A), torej : Rai Radio 1, Rai Radio 2, Rai Radio 3, Rai Radio Tutta Italiana, Rai Radio Classica, Rai Radio Techete’, Rai Radio Live, Rai Radio Kids, Rai Isoradio, Rai GR Parlamento, Rai Radio Sudtirol, Rai Radio Trst A, Rai Radio 1 FVG.

152,4€ proti 90€ na leto!

Le upamo lahko, da se bo nekoč pojavila vlada, ki si bo upala KONČNO ukiniti ta nesmiselni in nelegitimni davek. Čim prej.

 

Foto: www.pixabay.com

Digitalni nakupi – križi in težave?

Povod za ta članek je novost pri nakupu vinjet za avstrijske avtoceste in hitre ceste. Gre namreč za to, da so od letos vinjete na voljo tudi v digitalni obliki. Sicer nič novega, na Madžarskem to poznajo že več let in tudi v Avstriji lahko predornino za predore plačamo preko spletne strani (sistem Videomaut). Pa vendar se je pri vinjetah “rahlo” zakompliciralo. Vinjeta, ki jo plačamo preko Asfinagove strani je veljavna šele 18 dni po nakupu. Zadevo pojasnjujejo s tem, da gre za upoštevanje evropske direktive o pravicah potrošnikov, ki za nakupe preko spleta določa 14. dnevno obdobje, v katerem lahko stranka od nakupa odstopi.

Kaj to pomeni v praksi? Za obiskovalce Avstrije, ki bi radi kupili digitalno vinjeto, to pomeni, da, če se doma “na horuk” odločite za obisk kakšne od destilacij, po kateri bi radi prišli po avtocesti ali hitri cesti, za tako avanturo z digitalno vinjeto nimate možnosti. Poglejmo primer.

Janko in Metka sedita pred televizijo, kjer vidita zanimiv prispevek o neki razstavi v Salzburgu. “Pa pojdiva v soboto pogledat, saj je razstava samo še do ponedeljka,” dene Metka, in Janko pritrdi. Ker se jima ne da ukvarjati z iskanjem vinjete na raznih bencinskih postajah, želita kupiti digitalno, in z enim klikom opraviti vse skupaj. Kupita tedensko vinjeto, a kaj, ko bo ta postala veljavna šele 3 tedne po tem, ko razstave ne bo več. Edino, kar jima ostane je, da kupita še eno vinjeto — tokrat dobro staro nalepko.

Na Asfinagu se tega sicer zavedajo, zato so v pogajanjih z Brusljem, da bi glede digitalnih vinjet naredili izjemo. Vendar se pri tem vprašamo, kaj pa madžarske vinjete, ki so veljavne takoj? Samo malo, kaj pa nakup raznih dobro-imetij preko spleta, ki jih lahko koristimo takoj? Samo malo, kaj pa že omenjeni sistem Videomaut? Mar je možno, da si države članice direktive razlagajo vsaka po svoje? (kar spominja na Pošto Slovenije, ki še kar legitimira plačnike položnic, tudi če opravljajo plačila za zneske pod 1000€, čeprav so na Ministrstvu za finance že potrdili, da za omenjane zneske direktiva ne predvideva dodatnih legitimacij?)

Mar je torej možno, da je Evropska unija, v svojem bogastvu regulacij in direktiv, prišla do točke, kjer desna ne ve več, kaj dela leva, in sever ne, kaj pomeni jug? Mar je možno, da je vse pomešano, izgubljeno z neštetimi prevodi in interpretacijami … ah ja … kaj bi izgubljali besede.

Foto: www.pixabay.com

Slovenija – država brez problemov

Morda boste ob naslovu ostali začudeni, ampak le tako lahko označimo pojav, ki smo mu priča zadnjih nekaj dni po osrednjih medijih. Za kaj gre? Gre za to, da je glavna novica pojav ošpic in oslovskega kašlja v Sloveniji. Neverjetno je, da se je o epidemijo ošpic začelo govoriti, ko pa je pri nas ni (gre za osamljene primere) — je v sosednjih državah, mi pa se, pardon, naši mediji pa se ukvarjajo s tem, kot bi v državi ne bilo večjih, resnejših problemov.

Pranje denarja v NLB, govorice o dvigu DDV-ja, ustavna obtožba zoper predsednika vlade, predvolilne priprave, pogajanja z javnim sektorjem itd. To vse skupaj ni nič. Ošpice, da, da, ošpice so glavna novica. Niti v nekaterih bližnjih državah, ko se res pripeti porast obolelih, ne zganjajo take medijske panike, pri nas pa — pa čeprav je večina prebivalstva obvezno cepljena (kar je, mimogrede, groba kršitev 51. člena Ustave RS, ki so jo zaobšli z zakonskimi rešitvami).

Slovenija je raj na zemlji, kjer imajo državljani poseben privilegij, da poslušajo o ošpicah in cepljenju. Človek bi pomislil, da se hecamo, pa je vse res. Za nas drugih problemov ni. Mi pa smo ves čas mislili, da živimo v državi, v kateri so potrebne konkretne strukturne reforme.

foto: www.pixabay.com

Ustvarjanje javnega mnenja

Je kozarec pol prazen ali pol poln? To navidez nepomembno vprašanje v sebi skriva zelo veliko razliko — razliko, ki določi smer nadaljnjega razgovora. Danes lahko tako na MMC RTV SLO beremo članek z naslovom “Anketa: Ustavne obtožbe zoper Cerarja polovica vprašanih ne podpira”. Če zanemarimo slovnično površen vrstni red, se lahko vprašamo, zakaj so se pri tem mediju (podprtem z obveznim davkom, ki ga mora načeloma plačevati vsak, ki poseduje radio ali televizijo) odločili za varianto, da nekdo nečesa ne podpira?

Ponavadi, in tudi po govorni avtomatiki, vprašanj ne načenjamo z negativnim. Nikogar na ulici ne bomo vprašali, če morda nima ure, da bi izvedeli, ali jo ima. Ankete vprašujejo volilno telo, katero stranko/katerega kandidata bi volili, ne katerega ne bi (z izjemo nedavnih predsedniških volitev, kjer so na Planet TV med soočenji gledalce pozivali, naj povedo, koga ne bi želeli imeti za predsednika). Zakaj torej naslov, da polovica vprašanih ustavne obtožbe zoper predsednika vlade ne podpira?

Morda pa ima pri izbiri naslova kaj zraven tudi ustvarjanje javnega mnenja. Tako že po naslovu dobimo vtis, kot da je ustavna obtožba že vnaprej obsojena na propad, češ: eh, tega itak nihče ne podpira, polovica je proti, brez veze … Gre torej za pomembno razliko. Ni vseeno, kako postavimo vprašanje ali poved v naslovu.

Pri ustvarjanju javnega mnenja se poved ali vprašanje oblikujeta tako, da imata največji možni učinek za doseganje želenega. Mediji, ki imajo pri nas absolutni monopol nad oblikovanjem javnega mnenja, čeprav to ni (niti ne sme biti) njihova naloga, lahko tako vodijo pogovor v smer, kamor jim paše in ne v smer uravnotežene javne debate. In tukaj ne gre za človeka, ki je zaradi guncanja mnenj med vlado in MNZ-jem pristal v bolnici (ki le kaže na to, da si naša politika lahko nesramno uzurpira tragedijo posameznika, ne glede na posledice), ampak za preprosto razumevanje pravnega reda in vplivanje na to, kako si ga prebivalci razlagajo.

Javno mnenje se ustvarja tudi tako, da se na anketne vprašalnike o tem, katero stranko bi volili, ne umešča zunajparlamentarnih ali novih strank. Ali pa tako, da se na predvolilna soočenja povabi le ožji izbor kandidatov (kar si komercialni mediji lahko privoščijo).

Kako se ubraniti?

Pred ustvarjanjem javnega mnenja se lahko prebivalci in prebivalke ubranimo tako, da se skušamo sami čim bolje in čim bolj nepovršno informirati o stvareh, ki so nam v interesu. Primerjajmo več medijev (z različnimi lastniškimi izvori), uporabimo še druge vire, in kaj kmalu bom imeli vsaj malce manj, s strani nepoklicanih, ustvarjeno sliko dogajanja. Največ pa lahko storimo tako, da sami opozarjamo na ta pojav, ki je v Sloveniji ena največjih zaprek pri razvoju pluralističnega demokratičnega medijskega prostora. Če vidite medijski izdelek, ki je očitno zavajajoč, opozorite nanj! V Sloveniji moramo biti prebivalci tisti, ki kontroliramo medije, saj smo prepuščeni sami sebi.

Foto: www.pixabay.com

Slovenska dvoličnost

To, da Slovenija nima zunanje politike, je jasno vsakemu, ki tu in tam prelista dnevni tisk. Odsotnost le-te se pozna na več področjih, trenutno najbolj pri vprašanju Katalonije. Tako medlega odziva uradne politike države, ki se je le 26 let nazaj odločila korak podoben katalonskemu, bi človek ne pričakoval. Tudi če bi se politični vrh odločil, da ostro nasprotuje katalonski odcepitvi od Španije, naj to pove jasno in glasno. Pa ni. Povedal ni pravzaprav ničesar. Skril se je za udobno krilo Bruslja, da, tako kot vedno, odjadra stran od tega “vročega kostanja”  v njega varnem zavetrju.

In ne, vzneseno govorjenje na osrednji državni proslavi ob dnevu reformacije, ne pomaga. Niti ni moralno, da predstavniki politične garniture, ki so še dodatno razvrednotili slovensko zunanjo politiko, uporabljajo praznik Primoža Trubarja za govore o solidarnosti, reformah itd. Trubar je bil za svoje misli pripravljen tvegati glavo. Vam tega hvala bogu ni treba, pa si kljub temu ne upate izdati uradnega mnenja o določenih perečih zunanjepolitičnih vprašanjih.

Po drugi strani pa pričakujemo, da se bo svet postavil na našo stran glede uveljavitve sodbe, ki izhaja iz sporazuma o arbitraži — glede meje s Hrvaško. Jok in stok je slišati iz ust naše politike, še posebej glasen je oni, ki zaseda funkcijo ministra za zunanje zadeve. Ob njegovih žuganjih Hrvatom in toženju Evropski uniji, bi se celo smejali, ko bi ne vedeli, da je Slovenija, vsaj na papirju, suverena država. Tako pa za smeh ni prostora. Prišli smo v fazo popolnega abnormalnega stanja, ki ga naša politika za ohranjanje političnega miru v državi, zavestno ustvarja in podpira.

Če se vrnemo h Kataloniji: prodajajo nam razlage v smislu, da je imela Slovenija pravico do odcepitve, ker je tako zapisano v ustavi iz leta 1974 (Temeljna načela, 1. člen), kar pa za Katalonijo naj ne bi veljalo. To je velika napaka. Pravica narodov do samoodločbe je univerzalna pravica, za katero ni potreben poseben zapis v zakonodaji (tako kot države načeloma, vsaj na papirju, spoštujejo ostale človekove pravice vseh ljudi, ne glede na to katere države državljani so).

Slovenijo se postavlja v nek položaj edinstvenosti — to kar je veljalo za nas, ne velja za druge. V resnici pa se s tem, ko se odločneje ne opredeljujemo do vprašanja Katalonije (in drugih) onečaščenje ne le spomin, ampak tudi sam akt plebiscita, 23. decembra 1990. S čakanjem na druge in skrivanjem za krilom Bruslja tudi negiramo samo odločitev. Nismo se odločili, da bodo drugi odločali za nas, ampak ravno obratno. Kje so torej konkretne odločitve?

Slovenija tako čaka, da se drugi odločijo, izpeljejo, mi pa prepišemo … kot tisti šolarčki, ki čakajo na svoje sošolce, da rešijo test, potem pa od njih prepišejo rezultate. Tako izgubljamo ugled, državnost in še kaj … odgovornost nosimo tudi mi sami, saj iz mandata v mandat zaupamo naš glas tistim, ki potem sestavijo tako vlado.

Leta 2015 smo prvič praznovali dan suverenosti (25. oktober). Treba je bilo ustvariti praznik, da imamo vsaj dan, ki govori o tem, kar nismo.

 

Slovenija – dežela antidelcev

Fizika nam že dolgo govori, da obstajata materija in antimaterija. Materijo sestavljajo delci, in predstavlja naš svet, kot ga poznamo. Antimaterijo pa sestavljajo antidelci, torej delci, ki imajo sicer drugačen naboj od delcev v materiji, a hkrati enako maso in enako vrtilno količino. Stik med obema je poguben.

Tako nekako deluje tudi – priznajmo si – družba na slovenskem. Vse je na videz enako, le naš naboj je zrcalen tistemu drugod. Lep primer smo videli te dni, ko sta Zoran Janković in Anja Kopač Mrak potovala v Moskvo, da iz rok Vladimirja Putina prevzameta red prijateljstva.

Slovenija je ena redkih držav, kje je “levica” tista, ki načeloma ceni Putina, povsod drugje je to ponavadi desnica. Težko si je sicer razložiti, da nekdo prostovoljno prejme neko odlikovanje iz rok nekoga, ki se zavzema za diametralno nasprotno politiko od tiste, s katero se (ali pa naj bi se) prejemnik identificira.

Precej podobno je tudi na vseh drugih področjih družbe. Neumorno podržavljanje že tako državnega zdravstvenega sistema, kljub temu, da naj bi živeli v sistemu prostega trga, je najlepši pokazatelj neutrudnega boja družbe, da sedi na dveh stolčkih: navideznem (kapitalizem) in realnem, ki ga živi (s strani države vodeno gospodarstvo). Na žalost pa je tako kot v fiziki, ko se delec in antidelec srečata, se lahko le izničita in za seboj pustita opustošenje. Sedenje na dveh stolčkih dolgoročno torej ni možno — delec in antidelec ne moreta sobivati.

Še toliko bolj čudno je, da se je večina prebivalcev Slovenije na plebiscitu odločila za tržni sistem. Najbrž ni nihče resno mislil, da bo z razglasitvijo neodvisnosti, stari (in razpadajoč) sistem ostal v igri? Pa vendar se zdi, kot da so (ali pa smo) mislili dejansko to. Nedavno prebujena debata o zapiranju trgovin ob nedeljah nam govori ravno o tem. Ponovno bi zakonsko urejali prosti trg, in ne pustili odločitve nosilcem dejavnosti. Sedaj celo pod “grožnjo” dogovora oz. nedogovora med podjetniki in sindikalisti: če se sami ne uspete dogovoriti, bomo sprejeli še en zakon. Kot starš, ki reče otrokom, če ne pospravite sobe, ne bo čokolade! Država je je torej tudi takrat, ko “dopusti” dogovor tista, ki vseeno bdi nad izvedbo, pod grožnjo sankcije. Kar pomeni, da dogovor že v osnovi ne more biti prostovoljen, saj prostovoljnost prinaša tudi možnost nedogovora, te pa tukaj ni!

Slovenija bi rada bila v družbi držav z odprtim trgom, ampak samo na papirju. V resnici bi rada sama (kot država) nadzorovala skoraj vse pore življenja državljanov (ne le v univerzumu podjetništva). Trki materije in antimaterije se bodo še naprej vrstili in za seboj puščali masovno uničenje. Na žalost je res, da tako politiko dejansko podpira tudi velik del prebivalstva in medijev.

 

Foto: www.pixabay.com

 

Razumevanje demokracije po slovensko

Preteklo nedeljo smo v Republiki Sloveniji imeli zanimiv poskus nečesa, čemur bi lahko rekli predsedniške volitve oz. volitve predsednika države. Vse lepo in prav, če se ne bi ponovno pokazalo, kako se pri nas razume demokracijo in volitve. Že samo to, da neposredno izbiramo predsednika države, ki ima le protokolarno funkcijo, referendum, ki nam omogoča neposredno vplivanje na samo zakonodajo, pa je skrajno omejen, nam daje slutiti, da nam nekaj ali nekdo ne bi rad zaupal odločanja o pomembnih stvareh. Temu seveda priča tudi nizka udeležba, saj državljani izbiramo figuro, ki ne igra prav nobene vloge pri našem vsakodnevnem življenju.

Pa pustimo to. Neudeležba je legitimna pravica vsakega državljana, saj z njo (vsaj nekateri) sporočajo, da na seznamu ponujenih kandidatov ni nikogar, ki bi mu oddali svoj glas. Tisti, ki zagovarjajo obvezno udeležbo na volitvah, zato ne razumejo pojma demokracije. Demokracija pomeni tudi to, da nekdo ne voli. Z obvezno udeležbo na volitvah, bi državljanom odvzeli eno od oblik tihega in legitimnega protesta. Demokracija pod prisilo ni demokracija, je le organizirana tiranija!

Bolj zaskrbljujoče je povezovanje demokratičnega procesa z denarjem — v smislu stroškov za izvedbo volitev. Tukaj pa nas res lahko skrbi, saj sta se na volilni večer na to temo oglasila vsaj dva vidnejša člana slovenske vlade, predsednik stranke SD Dejan Židan in predsednik stranke DeSUS Karel Erjavec. Oba sta izrazila svoje upe, da drugega kroga ne bi bilo, češ da bi tako prihranili nov strošek državljanom. To pa je zaskrbljujoče. Volitve so obvezni del demokratičnega procesa, stroške za njih pa uravnavamo z čim bolj smotrno izvedbo (morda bi veljalo vsaj poskusiti z elektronskimi volitvami, ki bi bile možnost za tiste, ki bi želeli glasovati po tej poti). Da dva vidnejša predstavnika trenutne oblasti upata, da državljani ne bomo še enkrat pozvani na volišča (drugi krog), ker bi s tem porabili še med 2-3 milijone iz proračuna, je škandal brez primere in bi zahteval najmanj njun takojšen odstop. Ampak ne pri nas, pri nas bi se za ceno varčevanja očitno odrekli tudi temu osnovnemu temelju demokracije.

Foto: www.pixabay.com