Arhivi Kategorije: Birokracija

Moralni propad

Prav neverjetno je, kako lahko na videz nepomembna novica izpostavi popoln moralni razkroj v tej podalpski deželici. V teh dneh se po slovenskih (in enem slovensko govorečem zamejskem) medijih širijo prispevki o kaznih za prometne prekrške, ki jih italijanski organi pošiljajo ljudem na to stran meje (in na vse druge strani). Glavno vprašanje pa je seveda, ali naj (ali moram) kazen plačati? Neverjetno. Človek bere, prebere ponovno in še kar ne more verjeti, noče verjeti, da smo padli tako nizko. Da je to sploh lahko vprašanje. Problem tega vprašanja je predvsem v dveh stvareh: da kaže na popoln razkroj vrednot (da odgovoren odgovarja), in na strahopetnost (pogumni ljudje ne bežijo pred odgovornostjo).

Medijski prispevki so torej iz navidez popolnoma obrobne teme le uspeli — pri tistem, ki zna pogledati na celoten kontekst — izpostaviti, da je z vrednotami nekaj hudo narobe, da jih ni več! In še celo več, da je nacionalni šport to, da se tekmuje (ne le po cestah) ampak tudi v tem, kako se izogniti odgovornosti, zdaj pa se je lepo pokazalo, da nobena plast družbenega življenja ni imuna na ta pojav.

Glavno vprašanje torej ni, zakaj sem dobil kazen, ampak kako se izogniti plačilu. To, da je morda nekdo s svojo neodgovornostjo ogrožal druga življenja, to ni važno. Ni važno, ker ni vprašanje. Vprašanje je, kako se izogniti kazni. In kako lahko opišemo posameznika, ki se, ko se še lahko, dela pogumnega, vsemogočnega, pametnega, je glavni “frajer na vasi in v mestu”, ko pa ga organi pregona dohitijo, stisne rep med noge in se skriva pred zakonom in plačilom?

Še kar čakamo na to, da se bo v medijih pojavilo spoznanje, da je šlo pri poročanju o kaznih za prometne prekrške nekaj hudo narobe – spregledan (zaradi nerazumevanja ali zanalašč?) je bil največji problem pri vsem tem – in to niso kazni – ampak soočanje z lastno odgovornostjo.

Predlog sprememb izvajanja državnega proračuna

V teh dneh po nabiralnikih in drugod že lahko ugledamo letake raznih društev, ki naprošajo, naj jim namenimo tistih 0,5 % dohodnine, ki jo država tako »velikogrudno« odstopa organizacijam po naši izbiri (tistim seveda, ki so do tega upravičene). Ta kaplja v morje, ki predstavlja znesek, za katerega se lahko sami odločimo, kam ga bomo namenili, pa – za tistega, ki zna opazovati – vendarle nakaže vpogled v to, kakšen bi sploh moral biti proračun države oz. kako naj bi se naš denar delil. Kako torej? Ja točno tako! Vsak, ki ima z dohodnino obdavčene dohodke (gre torej za dohodke, ki niso razvrščeni v t.i. pasivne dohodke, ki jih obdavčujejo t.i končni davki), bi potemtakem sam, po svoji presoji, razvrščal ta odtegnjeni denar med organizacije po lastni izbiri. In to ne teh borih 0,5 %, ampak celoten znesek. Tako bi posameznik A lahko 10 % dohodnine namenil ministrstvu za obrambo, 20 % bi ga namenil javni upravi, 30% dohodninskega zneska bi dal ministrstvu za zdravje (pod pogojem seveda, da se nemudoma ukine obvezni davek za področje državnega zdravstva, ki je uradno sicer znan pod imenom »prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje«) itd. Spet nekdo drug bi razvrščal po svoje. Šele s tem bi posameznik dejansko po svoji volji financiral državo. Država bi se seveda tako preoblikovala neke vrste organizacijo, kateri bi vsak prispeval po svoji presoji. To bi bil resnično proračun na podlagi soudeležbe (in ne »participacije«, ki je ogaben izraz). Po pilotnem projektu (kot to tako radi imenujejo dandanes tisti, ki želijo, da nekaj izpade veliko več, kot je – v resnici gre za navaden preskus), bi morda enako naredili še s končnimi davki (ker ne bi imelo smisla, da ostanejo na zastarelem sistemu).

Toda vprašajmo se, zakaj bi država (in pod tem pojmom mislimo na tiste, ki tako tvorbo tako ali drugače vodijo), bila a priori proti opisanemu. Seveda zato, ker bi posamezniki svoj denar prispevali tja, kamor se jim bi to, v nekem danem trenutku, zdelo najbolj pomembno. S strani države bi torej obstajala bojazen, da bi določena področja ostala brez ustreznega financiranja. A to, kar omenjamo je »prastrah« vsake države – to, da prebivalci odločajo o financah. Država in ljudstvo še zdaleč nista isto (in to ne le v totalitarnih državah), temveč sta večna tiha (ali pa tudi glasna) nasprotnika, med katerima obstaja trenje, zato tudi država — v obliki kot jo poznamo danes – ne bo nikoli dopustila ljudstvu nikakršne pomembnejše vloge pri njenem upravljanju.

Digitalni nakupi – križi in težave?

Povod za ta članek je novost pri nakupu vinjet za avstrijske avtoceste in hitre ceste. Gre namreč za to, da so od letos vinjete na voljo tudi v digitalni obliki. Sicer nič novega, na Madžarskem to poznajo že več let in tudi v Avstriji lahko predornino za predore plačamo preko spletne strani (sistem Videomaut). Pa vendar se je pri vinjetah “rahlo” zakompliciralo. Vinjeta, ki jo plačamo preko Asfinagove strani je veljavna šele 18 dni po nakupu. Zadevo pojasnjujejo s tem, da gre za upoštevanje evropske direktive o pravicah potrošnikov, ki za nakupe preko spleta določa 14. dnevno obdobje, v katerem lahko stranka od nakupa odstopi.

Kaj to pomeni v praksi? Za obiskovalce Avstrije, ki bi radi kupili digitalno vinjeto, to pomeni, da, če se doma “na horuk” odločite za obisk kakšne od destilacij, po kateri bi radi prišli po avtocesti ali hitri cesti, za tako avanturo z digitalno vinjeto nimate možnosti. Poglejmo primer.

Janko in Metka sedita pred televizijo, kjer vidita zanimiv prispevek o neki razstavi v Salzburgu. “Pa pojdiva v soboto pogledat, saj je razstava samo še do ponedeljka,” dene Metka, in Janko pritrdi. Ker se jima ne da ukvarjati z iskanjem vinjete na raznih bencinskih postajah, želita kupiti digitalno, in z enim klikom opraviti vse skupaj. Kupita tedensko vinjeto, a kaj, ko bo ta postala veljavna šele 3 tedne po tem, ko razstave ne bo več. Edino, kar jima ostane je, da kupita še eno vinjeto — tokrat dobro staro nalepko.

Na Asfinagu se tega sicer zavedajo, zato so v pogajanjih z Brusljem, da bi glede digitalnih vinjet naredili izjemo. Vendar se pri tem vprašamo, kaj pa madžarske vinjete, ki so veljavne takoj? Samo malo, kaj pa nakup raznih dobro-imetij preko spleta, ki jih lahko koristimo takoj? Samo malo, kaj pa že omenjeni sistem Videomaut? Mar je možno, da si države članice direktive razlagajo vsaka po svoje? (kar spominja na Pošto Slovenije, ki še kar legitimira plačnike položnic, tudi če opravljajo plačila za zneske pod 1000€, čeprav so na Ministrstvu za finance že potrdili, da za omenjane zneske direktiva ne predvideva dodatnih legitimacij?)

Mar je torej možno, da je Evropska unija, v svojem bogastvu regulacij in direktiv, prišla do točke, kjer desna ne ve več, kaj dela leva, in sever ne, kaj pomeni jug? Mar je možno, da je vse pomešano, izgubljeno z neštetimi prevodi in interpretacijami … ah ja … kaj bi izgubljali besede.

Foto: www.pixabay.com

Razumevanje demokracije po slovensko

Preteklo nedeljo smo v Republiki Sloveniji imeli zanimiv poskus nečesa, čemur bi lahko rekli predsedniške volitve oz. volitve predsednika države. Vse lepo in prav, če se ne bi ponovno pokazalo, kako se pri nas razume demokracijo in volitve. Že samo to, da neposredno izbiramo predsednika države, ki ima le protokolarno funkcijo, referendum, ki nam omogoča neposredno vplivanje na samo zakonodajo, pa je skrajno omejen, nam daje slutiti, da nam nekaj ali nekdo ne bi rad zaupal odločanja o pomembnih stvareh. Temu seveda priča tudi nizka udeležba, saj državljani izbiramo figuro, ki ne igra prav nobene vloge pri našem vsakodnevnem življenju.

Pa pustimo to. Neudeležba je legitimna pravica vsakega državljana, saj z njo (vsaj nekateri) sporočajo, da na seznamu ponujenih kandidatov ni nikogar, ki bi mu oddali svoj glas. Tisti, ki zagovarjajo obvezno udeležbo na volitvah, zato ne razumejo pojma demokracije. Demokracija pomeni tudi to, da nekdo ne voli. Z obvezno udeležbo na volitvah, bi državljanom odvzeli eno od oblik tihega in legitimnega protesta. Demokracija pod prisilo ni demokracija, je le organizirana tiranija!

Bolj zaskrbljujoče je povezovanje demokratičnega procesa z denarjem — v smislu stroškov za izvedbo volitev. Tukaj pa nas res lahko skrbi, saj sta se na volilni večer na to temo oglasila vsaj dva vidnejša člana slovenske vlade, predsednik stranke SD Dejan Židan in predsednik stranke DeSUS Karel Erjavec. Oba sta izrazila svoje upe, da drugega kroga ne bi bilo, češ da bi tako prihranili nov strošek državljanom. To pa je zaskrbljujoče. Volitve so obvezni del demokratičnega procesa, stroške za njih pa uravnavamo z čim bolj smotrno izvedbo (morda bi veljalo vsaj poskusiti z elektronskimi volitvami, ki bi bile možnost za tiste, ki bi želeli glasovati po tej poti). Da dva vidnejša predstavnika trenutne oblasti upata, da državljani ne bomo še enkrat pozvani na volišča (drugi krog), ker bi s tem porabili še med 2-3 milijone iz proračuna, je škandal brez primere in bi zahteval najmanj njun takojšen odstop. Ampak ne pri nas, pri nas bi se za ceno varčevanja očitno odrekli tudi temu osnovnemu temelju demokracije.

Foto: www.pixabay.com

 

Bonbončki s pretečenim rokom

Volitve se bližajo s polno hitrostjo, zato ne preseneča, da se je v javnosti ponovno odprlo vprašanje obratovalnega časa trgovin. Davnega leta 2003 smo državljani na referendumu odločili, da naj bodo trgovine ob nedelavnikih zaprte. Dolga leta se je javno voljo izigravalo (oz. poskušalo izigrati), se zavlačevalo, trgovine so večinoma ostajale odprte, nikomur za ljudi in zaposlene ni bilo prav nič mar. Sedaj pa kot strela z jasnega …

Naj bo nekaj jasno: odločitev ljudi na referendumu je treba spoštovati (ravno zato je Državni zbor RS leta 2013 potrdil spremembe ustave in kastriral referendum, spremenivši ga tako v sprevrženo kazanje sredinca ljudstvu, ki lahko pod zapletenimi pogoji kvoruma odloča večinoma le še o banalnih zadevah). Ne glede na to, da je referendumska odločitev nesorazmerno posegla v svobodo podjetniške iniciative, saj se v to, kdaj kdo dela, načeloma država ne bi smela vmešavati, je vendarle bila, kakršna je bila. 

A kaj je pri vsem tem najhuje? Da se je ponovno pokazalo, da ni važno, kaj misli ljudstvo, ampak da je važno, kaj misli ljudstvo nekaj mesecev pred volitvami, čeprav je ljudstvo to mislilo daljnega leta 2003. Bonbonček s pretečenim rokom torej!

Ponovno pa se je pojavila primerjava z Avstrijo. Avstrija je država, s katero nas naši politiki kar naprej primerjajo, čeprav sami, ko so na oblasti, ne naredijo prav ničesar, kar bi nas približalo njenim političnim, gospodarskim in socialnim standardom. Trgovine so ob nedeljah (z izjemami) zaprte tudi v Avstriji, državi s katero “se radi primerjamo”.

Vse lepo in prav, ampak kaj pa tole: v Avstriji, s katero se radi primerjamo, imajo lahko lastniki vozil ene registrske tablice, ki jih lahko prenesejo na svoje drugo vozilo, dajatve pa se plačajo na najbolj zmogljiv avto. In nič več se ne primerjamo …

Kaj pa tole: v Avstriji, državi s katero se radi primerjamo, letna vinjeta za avtomobile stane 86,40 €, za veliko več kilometrov avtocest kot pri nas. In vse tiho je bilo …

Kaj pa tole: v Avstriji, državi s katero se radi primerjamo, trgovci z bencinom sami postavljajo cene, konkurenca je dobra, potrošnik pa lahko z malo truda dobi liter bencina po, za nas, smešno nizki ceni. In vse tiho je bilo …

Ko politika, ki je leta 2013 zmasakrirala referendum (to našo edino možnost neposrednega odločanja o samih zakonih) v neprepoznaven zmazek, s sklicevanje na referendum iz leta 2003 odpira predvolilno sezono, takrat vemo, da je naš sistem v hudih težavah. Politika se je od ljudstva ogradila za 4 leta (z masakrom referenduma se ji ljudske volje med mandatom ni treba več bati), pred volitvami pa ga želi premamiti z všečnimi obljubami. In potem se čudimo, ko javnomnenjske ankete napovedujejo zmago stranki, ki na svojih nedavnih kongresih obljublja drugačno vladanje in drugačno politiko, čeprav je že od leta 2014 v aktualni vladi, pri čemer je bila v vladi že v prejšnjem mandatu. Narobe svet! Stranka, ki je na oblasti, se pripravlja na prevzem oblasti.

Drago ljudstvo: nekdo nas ima fino za norca! Govorijo o Avstriji in Švici, pa o Franciji in skandinavskih deželah, na drugi strani pa počno vse, da bi zmanjšali vašo možnost neposrednega vplivanja na delovanje vlade in države in hkrati vse mogoče, da bi čim bolj omejili in regulirali svobodno ustvarjalnost (med katero seveda sodi tudi podjetniška) ljudi. Pa ne govorimo o zaprtju trgovin ob nedeljah, o tem je ljudstvo že odločilo, ampak o vsem, kar se iz leta v leto pojavlja, omejuje, regulira, obdavčuje, z drugimi besedami: ko se greni vsakdan prebivalcev.

Foto: www.pixabay.com

Ali državno premoženje poleg upraviteljev potrebuje nadzornike?

Danes se debate okoli državnega premoženja vrtijo okoli nadzornikov in tega, kakšni bi morali biti in kaj je z njimi narobe.

Narobe je, da ljudje verjamejo v pravljice, ki jim jih govorijo interesne skupine!

Če hočete, da sistem deluje, morate imeti malo nivojev upravljanja. Torej država upravlja državno premoženje.

Pa poglejmo nivoje upravljanja in nejasnosti v Sloveniji:

  • PRVI: Državo upravlja predsednik vlade
  • DRUGI: Za državno premoženje skrbi več ministrstev – finančno, gospodarsko, prometno…
  • TRETJI: SDH ima nadzorni svet
  • ČETRTI: SDH ima upravo
  • PETI: Podjetje ima nadzorni svet
  • ŠESTI: Podjetje ima upravo

Torej imamo vsaj šest nivojev upravljanja.

Dobra praksa iz Rusije

Direktor Gazproma Miller poroča direktno predsedniku Putinu. Del je celo javno objavljen!

REŠITEV:

Glede na to, da imamo v Sloveniji predvsem profesorske in podobne upravljanja nevešče vlade, se mogoče lahko določi še vmesni nivo – zakladnik.

  • PRVI NIVO: Predsednik vlade
  • DRUGI NIVO: Zakladnik
  • TRETJI NIVO: Uprava državne družbe.

Da bi en zakladnik obvladoval vse, kar je v državni lasti, je potrebno izvesti konsolidacijo – da bo upravnik lahko nadziral 5 do 10 družb. Vse ostalo je potrebno prodati!

Zakladnik razume naslednje principe:

  • vse podjetja morajo izplačati celoten dobiček – z dobičkom razpolaga država in ne uprava

  • nobeno podjetje ne sme imeti niti evra dolga – to bi moralo biti prepovedano

 

izplačani dobički bi morali biti večji od pobranih davkov – tako bi lahko davke začeli zniževati.

Zakladnik ima lahko tajnico in pomočnika/namestnika.

Vsak predsednik vlade se sam odloči, koga bo postavil za zakladnika. Vsak zakladnik se sam odloči glede uprav firm, ki jih nadzira.

Poslovna etika

V zadnjem času se v Sloveniji veliko govori o poslovni etiki. To, da se o nečem govori, je ponavadi slab znak, saj kaže na to, da si ljudje tega želijo oz. da etike oz. etičnosti primanjkuje.

Vse več podjetij sprejema etične kodekse, ki naj bi pomagali izboljšati odnos ljudi. Ne glede na to, kako politično nekorektno bo izpadlo, nam da zdrava pamet vedeti, da neetičnih ljudi ne bo prepričal noben kodeks, da delujejo etično.

Poslovna etika je priljubljena fraza politično korektnih ljudi.

Dejstva pa kažejo, da so vsi etični kodeksi v podjetju namenjeni izključno izogibanju odgovornosti. Večinoma gre za pripravo “terena”, ki podjetju pomaga izogniti se tožbam, ter v primeru tožb pomaga PR službam lagati, kako so oni etična firma in kako je tožba neupravičena, saj so ravnali v skladu z etičnim kodeksom.

Zgoraj napisano seveda ne pomeni, da so poslovneži lahko neetični pri svojem delu. Kaj pa je etično, pa je seveda že drugo vprašanje.

PS: Za etiko v podjetju je najbolj odgovoren direktor. Etični kodeks je nepotreben, če direktor opravlja svojo delo in neetične ljudi odpusti pravočasno. Več si lahko preberete tukaj!

Viri:

  • The Psychology of Managerial Incompetence(A Sceptic’s Dictionary of Modern Organizational Issues): Adrian Furnham

Za sliko se zahvaljujemo Stuartu Milesu in Freedigitalphots.net.

V imenu ljudstva

Gotovo ste kdaj v rokah držali sodbo ali drugo odločbo sodišča, in opazili, da se začne z besedami »V imenu ljudstva«. Mislili bi si, da je sodbo izdala organizacija ali posameznik,  pooblaščena za zastopanje nekoga (v tem primeru kar celotnega prebivalstva) in ne sodišče, ki ni zastopnik, ampak institut za sojenje in izrekanje kazni. Še toliko bolj ste bili najbrž presenečeni, če sami niste imeli nič opraviti s sodbo, ampak ste le »nedolžen« bralec dokumenta. Bržkone ste se vprašali, če je ta sodba spisana tudi v vašem imenu, in če je, kako da vas o tem ni nihče nič vprašal? Ste moda kdaj nevede pooblastili sodišče ali pa katerega od sodnic in sodnikov, da v vašem imenu izreka sodbe nekomu, ki ga morda sploh ne poznate niti niste seznanjeni s primerom?

Če bi se sami predstavljali za zastopnika nekoga, pa to ne bi bili, bi vas doletela kazenska ovadba – in to tudi v najbolj banalnih primerih. Tisti, ki ste kdaj opravili podaljšanje registracije na avtomobilu, ki ni bilo vaše, veste, da ste morali (vsaj, če je postopek potekal skladno s predpisi) predložiti pooblastilo lastnika, ali pa, če ste trdili, da vas je lastnik pooblastil ustno, podpisati izjavo (ki ste jo dobili na licu mesta, in v kateri je bila navedena tudi morebitna kazen, če bi se izkazalo, da ste lagali), da je temu res tako, šele potem ste lahko nadaljevali s postopkom.

Sedaj si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi na okencu za registracije vozil izjavili, da to počnete v »imenu ljudstva«. Ne le, da bi se vam oseba za okencem najverjetneje smejala, ampak bi avto ostal neregistriran.

Kaj je ljudstvo? (Sprehod po ZDA)

V oči bode tudi sama izbira besede »ljudstvo«. Kaj pomeni ljudstvo? Morda mislijo na vse prebivalce te države, morda kar na vse prebivalstvo tega sveta, ali pa imajo v mislih prebivalce določenega kontinenta? Morda gre za kombinacijo malo tega, malo onega. Kdo bi vedel – kar je že samo po sebi problem, saj ne moremo preveriti, kdo je to »ljudstvo«, v čigar imenu naj bi se izrekale sodbe.

V prej opisanem primeru smo imeli osebo A, ki je osebi B podala pooblastilo za podaljšanje registracije avtomobila. Vsakdo je torej vedel, od kod prihaja pooblastilo, in je lahko preveril, če je oseba A res pooblastila osebo B. Enako velja za vsa druga zastopstva (od odvetnikov do skrbnikov). Le pri sodiščih ne vemo, kdo je tisti, ki je izdal pooblastilo za izrek sodbe v svojem imenu. Kdo je torej oseba A v krilatici »V imenu ljudstva«? Sta to sodnik in sodnica sama? Potem naj se tako tudi podpišeta. Je to sodišče kot celota? Potem naj se tako tudi podpiše.

Poglejmo malce čez lužo. V ZDA se večina sodnikov (razen zveznih) voli. Voli jih ljudstvo, tako kot volijo župane, šerife, kongresnike, predsednika, guvernerja itd. V večini zveznih držav se izvoli tudi generalnega državnega tožilca in okrožne tožilce. Poleg samih volitev imajo v nekaterih zveznih državah tudi sistem za odpoklic oz. »zadržanje«. Gre za »retention referendum«, torej referendum o zadržanju funkcije (ali odpoklicu z le-te), kjer volivci odločajo o tem, ali naj sodnik ostane na svoji funkciji.

Zakaj omenjamo ZDA? Zato ker so tam, vsaj v nekaterih zveznih državah, sodniki resnično izbrani s strani ljudstva. Ve se tudi za katero ljudstvo gre: ljudstvo okraja za katerega je sodnik pristojen. Enako velja za volitev tožilcev. Še celo več, kot smo spotoma že omenili, se v ZDA volijo tudi šerifi, ki so odgovorni za policijske naloge v svojih okrajih. Torej »v imenu ljudstva« posega tudi na načeloma represivno raven.

Morda se komu ne zdi pametno imeti sodnikov, ki jih voli ljudstvo. Vendar pa obstaja korektiv: večina sodnih primerov v ZDA se obravnava pred poroto, ki potem tudi izreče sodbo (izjeme so razni prekrški, zaslišanja za skrbstvo nad otroki, sicer pa se v ZDA lahko pred poroto vodijo tudi civilne pravde). Poroto sestavljajo državljani in jo dejansko izrečejo »v imenu ljudstva«. V tem primeru je torej krilatica »v imenu ljudstva« vsaj delno upravičena.

Pa pri nas?

Kot smo opisali zgoraj, so sodniki v ZDA (in primerljivih državah) odgovorni neposredno ljudstvu (vsaj večinoma), v Sloveniji pa temu še zdaleč ni tako. Če sodnik ali tožilec v ZDA delata slabo, obstaja velika možnost, da funkcije ne bosta več dolgo opravljala (preko instituta referenduma za odpoklic), ali pa preprosto ne bosta več izvoljena za nov mandat.

V Sloveniji sodniki niso podvrženi sodbi državljanov, čeprav za njihove napake plačujemo prav slednji. Ko Slovenija s sodišča v Strasbourgu prejme zaušnico, ki jo spremlja še zajetna odškodnina, to poravnajo davkoplačevalci. Sodnikom se ne zgodi nič, prav tako na svojih funkcijah ostanejo tožilci. Torej neka skupina neizvoljenih ljudi, na katere ljudstvo nima vpliva, izreka sodbe v imenu ljudstva, za katerim se skrivajo, da jim samim ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti. Ko nekdo sproži vprašanja glede sojenja ali ravnanja določenega sodnika ali tožilca, pa zaženejo vik in krik, češ da gre za napad na neodvisno sodstvo. Če bi bilo sodstvo neodvisno, bi sprejemalo odgovornost za svoje delovanje nase, in se ne bi skrivalo za ljudstvom, ki jih ni niti imenovalo niti pri njihovih sodbah ne sodeluje (v kontinentalnem sistemu ni porot).

Skrajno sprevrženo je torej, da se sodi »v imenu ljudstva«. Sodi naj se v imenu tistega, ki sprejme sodbo, za katero naj taisti tudi prevzame vso odgovornost. Tovrstna nedotakljivost sodstva je v nasprotju z demokratičnimi načeli človeštva. S tem, ko ljudstvo nosi materialne posledice (plačilo odškodnin zaradi razveljavljenih sodb) povzročene s slabim delom sodnega ustroja, pa so razveljavljene osnovne človekove pravice, ki govorijo, da vsak odgovarja le za svoja dejanja.

Viri:

https://en.wikipedia.org/wiki/Retention_election

https://ballotpedia.org/Judicial_selection_in_the_states

https://en.wikipedia.org/wiki/State_attorney_general

Za sliko se zahvaljujemo uporabniku JanPietruszka in freedigitalphotos.net

O pravu za podjetnike

V podjetju se pravu enostavno ne moremo izogniti, niti pri razmerjih med družbeniki niti pri odnosu do zaposlenih niti pri odnosu do kupcev.

Definicija po SSKJ
právo  -a s (ȃ) 1. pravila, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil:

Dobro si je zapomniti ta osnovna pravila

Iuris praecepta sunt haec: honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere.
Pravna načela so: pošteno živeti, nikogar prizadeti, vsakomur priznati, kar mu pripada.

Ignorantia iuris nocet.
Nepoznavanje prava škoduje.

Ignorantia legis neminem excusat.
Nepoznavanje zakona nikogar ne opravičuje.

Imperitia culpae adnumeratur.
Neizkušenost se prišteva k malomarnosti.

Torej vsak podjetnik mora poznati čim več prava, v celoti pa mora poznati osnove.

Večina podjetnikov bo pri svojem delovanju primorana sodelovati tudi z odvetniki in ostalimi pravnimi strokovnjaki.

Kaj svetujemo?
– čim bolj se pripraviti, v kolikor je možno preštudirati relevantno zakonodajo.
– čim bolj podrobno pripravite opis primera, da bo odvetnik lahko razumel primer – navajajte tudi tehnične in ekonomske značilnosti, kjer je primerno. Ni slabo, da opišete tudi, kaj bi po vašem mnenju bilo pravično. Držite pa se dejstev.
– preden odvetnik ukrepa se prepričajte, da popolnoma razumete postopek in morebitne posledice, tako pravne kot finančne.
– z odvetnikom bodite v stalnih kontaktih tudi med potekom sojenja, priprave dokumentacije itd.
– pozanimajte se kaj vam odvetnik lahko obljubi, in ali obvezno zavarovanje odgovornosti krije njegove obljube.

Kaj odsvetujemo?
– odgovornost za primer v celoti prenesti na odvetnika.
– najemanje zvezdniških odvetnikov.
– obremenjevanje odvetnika z vašimi čustvi in občutki.
Torej outsourcing – najem odvetnika je lahko dobrodošel kot vselej pa mora biti premišljen.

Še en koncept, ki nezmotljivo velja: Shit in – Shit Out. Če boste dali nepopolne ali celo lažne informacije odvetniku, bo rezultat temu primeren. Žal odvetniki ne delajo čudežev, ampak opravljajo svoje delo, ki pa se največkrat začne šele, ko vi zaključite svojega – po domače, bolje, kot boste pripravljeni prišli do odvetnika, večje so možnosti, da odvetnik kvalitetno opravi svoje delo.

Viri:
http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

Za slike se zahvaljujemo digitalart in FreeDigitalPhotos.net

Zapisnik sestanka

Sestanki so neizogiben del poslovnega življenja. Tako, kot je pomembno, da se ne glede na število sestankov v določenem dnevu, na njih vedno dobro pripravimo. Pomembno je tudi, da sestanek ves čas med potekom dobro spremljamo in si čim več beležimo.

Komunikacija je uspešna izključno, če se oba oziroma vsi sogovorniki razumejo, oziroma razumejo, kaj je kdo povedal in mislil s tem kar je povedal.

Po vsakem sestanku obvezno preletite kaj ste zapisali, če je potrebno, še dopišite kakšne podrobnosti, ki jih med sestankom niste uspeli pribeležiti.

V izogib problemom v prihodnosti predlagam, da daste čim več zapisnikov sestankov v potrditev vsem udeležencem, da že pri zapisniku preverite, če vse stvari enako razumete – tudi če se v določenih delih ne strinjate (tudi nestrinjanje in drugačna mnenja je smotrno beležiti).

Potrditev zapisnika je možna na več načinov:  pisno neposredno po sestanku, po elektronski pošti ali kako drugače.

Zapisnik sestanka_obrazecObvezne vsebina zapisnika sestanka

Kraj in čas sestanka
Namen sestanka (spoznavni, prodajni, uskladitveni, pripravljalni, …)
Vsi prisotni ( ime, priimek, funkcija v podjetju oz. na projektu)
Dnevni red (v kolikor je mogoče dnevni red pripravite že pred sestankom)
Razprave (zapišite o čem kdo je povedal kaj)
Zaključki (kdo, do kdaj, za koliko)

Zapisnik sestanka_obrazec

Pa še nekaj koristnih nasvetov

Za sliko se zahvaljujemo adamr www.FreeDigitalPhotos.net