Arhivi Kategorije: Finance

Slaba banka

V teh dneh se debate pogosto sučejo tudi okoli slabe banke. Večina se jih zgraža, kako slabo slaba banka dela. Če se spomnimo latinskega reka nomen est omen je logično, da slaba banka dela slabo, sej ni dobra banka, da bi delala dobro.

Če pogledamo, je tudi uradno poimenovanje Družba za upravljanje terjatev bank(DUTB) vsaj malo izkrivljeno. Ali niso terjave v lasti države, ne v lasti bank?  Zakaj se potem zadeva ne imenuje DUTD družba za upravljanje terjatev države?

V pogovorih kmalu pridemo do še enga perečega problema DUTD. Le ta bi moral imeti omejen rok trajanja – po moje bi bilo 2 leti vrh glave. To pomeni, da bi morali v dveh letih prodati vso premoženje in zapreti DUTD.  Ker sedaj med narodom obstaja sum, da DUTD deluje samo zato, da ima par ljudi iz bank plače in da dugih par ljudi lahko kdarkoli najde kupca za premoženje in potem od DUTD odkupi premoženje, ki ga takoj preproda zainteresiranemu- če se le da povsem brez zlorabe notranjih informacij.

Zanimivo, je tudi, da od daleč izgleda, kot da so pri sestavi ekipe uporabili star pijanski rek: Klin se s klinom zbija. Sledeč temu reku se ljudje v decembru po pijani noči, zjutraj malo napijejo, da jih ne boli glava in da se izognejo jutranji pijanski slabosti. Prav tako so DUTB sestavili ekipo iz samih bančnikov – prav iz tipa ljudi, ki so bančno luknjo povzročili. Torej tako, kot te, po prepiti noči, en dvojni jutranji viski pozdravi, tako bodo zgleda bančniki iz DUTB omilili bančno luknjo skozi povečanja premoženja v prihodnosti*.

In pragmatična rešitev? Mednarodni tender(no minimum) za vse terjatve DUTB naekrat in odpravnine za zaposlene.

 

Pojasnila:

* če gledamo zgodovinske podatke, zaradi inflacije povprečne cene na dovolj dolgi rok vedno naraščajo. Če je bilo v Ljubljani v 90ih letih možno kupiti stanovanje po 100 DEM (50EUR)/m2 je danes to možno narediti za 2000 EUR/m2. Kar pomeni, če čakamo 30 let bo premoženje DUTB itak več vredno, kot je sedaj – s tem strokovnjakarji okoli DUTB opravičuje obstoj DUTB, ker se premoženje povečuje – za kar te isti trdijo, da je posledica dobrega upravljanja terjatev….

 Zahvala za sliko:

Image courtesy of Graphics Mouse at FreeDigitalPhotos.net

 

Predlog sprememb izvajanja državnega proračuna

V teh dneh po nabiralnikih in drugod že lahko ugledamo letake raznih društev, ki naprošajo, naj jim namenimo tistih 0,5 % dohodnine, ki jo država tako »velikogrudno« odstopa organizacijam po naši izbiri (tistim seveda, ki so do tega upravičene). Ta kaplja v morje, ki predstavlja znesek, za katerega se lahko sami odločimo, kam ga bomo namenili, pa – za tistega, ki zna opazovati – vendarle nakaže vpogled v to, kakšen bi sploh moral biti proračun države oz. kako naj bi se naš denar delil. Kako torej? Ja točno tako! Vsak, ki ima z dohodnino obdavčene dohodke (gre torej za dohodke, ki niso razvrščeni v t.i. pasivne dohodke, ki jih obdavčujejo t.i končni davki), bi potemtakem sam, po svoji presoji, razvrščal ta odtegnjeni denar med organizacije po lastni izbiri. In to ne teh borih 0,5 %, ampak celoten znesek. Tako bi posameznik A lahko 10 % dohodnine namenil ministrstvu za obrambo, 20 % bi ga namenil javni upravi, 30% dohodninskega zneska bi dal ministrstvu za zdravje (pod pogojem seveda, da se nemudoma ukine obvezni davek za področje državnega zdravstva, ki je uradno sicer znan pod imenom »prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje«) itd. Spet nekdo drug bi razvrščal po svoje. Šele s tem bi posameznik dejansko po svoji volji financiral državo. Država bi se seveda tako preoblikovala neke vrste organizacijo, kateri bi vsak prispeval po svoji presoji. To bi bil resnično proračun na podlagi soudeležbe (in ne »participacije«, ki je ogaben izraz). Po pilotnem projektu (kot to tako radi imenujejo dandanes tisti, ki želijo, da nekaj izpade veliko več, kot je – v resnici gre za navaden preskus), bi morda enako naredili še s končnimi davki (ker ne bi imelo smisla, da ostanejo na zastarelem sistemu).

Toda vprašajmo se, zakaj bi država (in pod tem pojmom mislimo na tiste, ki tako tvorbo tako ali drugače vodijo), bila a priori proti opisanemu. Seveda zato, ker bi posamezniki svoj denar prispevali tja, kamor se jim bi to, v nekem danem trenutku, zdelo najbolj pomembno. S strani države bi torej obstajala bojazen, da bi določena področja ostala brez ustreznega financiranja. A to, kar omenjamo je »prastrah« vsake države – to, da prebivalci odločajo o financah. Država in ljudstvo še zdaleč nista isto (in to ne le v totalitarnih državah), temveč sta večna tiha (ali pa tudi glasna) nasprotnika, med katerima obstaja trenje, zato tudi država — v obliki kot jo poznamo danes – ne bo nikoli dopustila ljudstvu nikakršne pomembnejše vloge pri njenem upravljanju.

Alternativno reševanje državnih fiskalnih in ekonomskih problemov

V Sloveniji je prevladujoča ekonomska šola Kenezjanska. Situacijo še poslabša pravniško razumevanje zakonov, ki ekonomskih zakon ne razumejo, kot dela teorije, ki opisuje vzroke in možne posledice v izoliranem okolju(Ceteris paribus), ampak tudi ekonomske zakone tolmačijo, kot državne zakone – če ni po zakonu je nezakonito.

No ekonomija predvsem svetovna se, kljub, po mojem mnenju, pretiranim intervencijam države razvija po svoje.

Verjame, da bo Friedman kmalu postal prepovedan, kot sovražni govor, zato vam predlagam, da si ogledate gospodov pogled na situacijo.

 

Dejstvo je da je leta 1950 en dolar dolga povzročil 4 dolarje rasti BDP-ja. Danes 2018 pa 1 dolar dolga povzroči samo 40 centov rasti BDP-ja. Če poenostavimo vsak dolar dolga naredi 60 centov izgube, torej lahko zaključimo, če dolga ne (pre)vzamemo ne delamo izgube.

Vem, da je danes bogokletno razmišljati o ekonomiji brez dolga, vendar bom nadaljeval prav s takim predlogom.

Izhodišča:

  • recimo, da ima Slovenija 40 miljard evrov dolga
  • proračunski primankljaj 2% BDP oz 8% proračuna
  • željena državna zaloga 40 miljard evrov
  • proračun iz donosa premoženja države ne iz davkov

Po poglejmo, kako bi podjetnik rešil primerljiv problem

  • dolg 4 mio eur
  • željena zaloga 4 mio eur
  • starost 40 let, želja za upokojitev pri 60 letih

Naloga v 20 letih zaslužit 8 mio evrov – to je 34.000 EUR/mesec.

Če želimo namesto 4 mio odplačati 40 miljard rabimo samo 10.000 podjetnikov.

Torej namesto, da se SDH ukvarja z morebitno dokapitalizacijo hotelov, ki upoštevajoč 20% letno amortizacijo vsi po vrsti delajo izgubo, bi bilo potrebno narediti sklad tveganega kapitala z namenom odplačati državni dolg.

Sklad tveganega kapitala bi bil namenjen izključno odplačilu državnih dolgov. Smiselno bi bilo seveda pred tem urediti da proračun vključno s plačilo obresti za obstoječe dolgove ne sme imet primankljaja in da novi kredit razen za reprogram obstoječih niso dovoljeni.

Potem je potrebno najti(vzgojiti) samo 10.000 ljudi v Sloveniji(vsak 200ti), ki je sposobnih zaslužiti 34.000 EUR na mesec. Verjame, da bi se v 20 letih mnogi izmed teh 10.000 ljudi zamenjali.

No globalisti bi zadevo še poenostavili – 10.000 oseb, ki vplačajo 4 mio eur v sklad za odplačilo dolgov, bi podelili stalno prebivališče in jih za 10 let oprostili vseh davkov.  

No zadeva je teoretično mogoča, sedaj se išče še junak, ki se upa zadevo spraviti v življenje.

Zahvala za sliko: Image courtesy of Stuart Miles at FreeDigitalPhotos.net

 

Les in Univerzalni Temeljni Dohodek v Sloveniji

V zadnjem času veliko poslušam o lesnem potencialu v Sloveniji in o tem, da je univerzalnji temljni prihodek iluzija. No debati sta ponavadi ločeni, menim, da temu ni treba, da je tako.

Izhodišča

Zagovorniki univerzalnenega temeljnega dohodka želijo, da bi vsak državljan dobil 1.000 EUR/mesec.

Nasprotniki trdijo, da je univerzalni temeljni dohodek ekonomsko nevzdržen.

Navdušenci nad izrabo lesa trdijo, da je les v Sloveniji premalo izkoriščen in da država ne naredi dovolj, da bi se to spremenilo.

Pa poglejmo, kaj bi potrebovali, da bi lahko navidez nezdružljivi stvari UTD in les združili v eno rešitev.

Za UTD v višini 12.000 EUR/leto na prebivalca potrebujemo 24 miljard evrov na leto.

Les ima donos(prirast) 4% na leto

Če vzamemo, da je gozd vreden 1 EUR/m2 in da lahko dobimo 4c na 1 m2 rabimo za 24 miljard donosa na leto 600.000 km2 gozda (600 miljard premoženja).

Slovenija ima 20.000km2 površine – tako, da nam zmanjka 580.000 km2 – lahko zavzamemo nekaj sosednjih držav in jih pogozdimo ali se sprijaznimo z 20.000 km2 s katerimi moramo delati – no če smo natančni imamo trenutno po najboj optimistični oceni 10.000 km2 gozda(10 miljard premoženja).

Torej ob optimalni izrabi lahko iz 10 miljard vrednega gozda iztisnemo 400 mio EUR/leto.

To pomeni, da lahko iz gozda vsak državlja dobi 17 EUR/mesec UTD -ja.

Pa poglejmo, kako bi lahko z vzvodom naredili več, kot 17 EUR/mesec/državljana. Načelno lahko povečamo dodano vrednost.

Primeri izračunov

  • za surovino dobimo 17 EUR/mesec/državljana
  • za polizdelek dobimo 85 EUR/mesec/državljana
  • za povprečen izdelek 425 EUR/mesec/državljana
  • za nadpovprečen izdelek 1000 EUR/mesec/državljana

Torej 10.000km2 slovenskega gozda bi teoretično ob odličnem upravljanju lahko vsakemu državljanu prinesel univerzalni temljni dodatek 1000 EUR/mesec.

Disclaimer: Gre za nedeljsko misleno vajo na podlagi grobih ocen in ne za natančne izračune, ki se lahko uporabljajo za konkretne rešitve. 

Zahvala za sliko: Image courtesy of dan at FreeDigitalPhotos.net

 

 

 

 

Guverner Banke Slovenije

Ker se imenovanje guvernerja vleče že nekaj časa menim, da je na mestu, da povem svoje mnenje.

Naj začnem na začetku v Sloveniji je kot na mnogih področjih tudi pri Banki Sloveniji totalna zmešnjava, saj je v isti inštituciji tako centralna banka, kot agencija za nadzor bank in finančnih inštitucij.

Kljub omenjeni shizofreniji se nihče ni resno vtaknil v to kar bi bilo potrebno najprej rešiti. Torej najprej je potrebno ločiti poslovni del, ki ga opravlja centralna banka od nadzornega dela, ki bi ga morala opravljati agencija za nadzor finančnih inštitucij.

S tem bi se takoj rešila dilema, ali in kdo lahko nadzira Banko Slovenije.

Nikakor se ne strinjam, da je mesto guvernerja nepomembno. Dober guverner bi lahko naredil veliko na poslovnem, kot na regulatornem področju.

Izzivi na poslovnem področju – centralna banka

  1. Banka Slovenije lahko izdaja lastne kovance – tega se zaradi nesposobnosti in/ali lenobe nekaj uslužbencev praktično ne poslužuje, čeprav je to praktično edini denar, ki ga lahko sami izdajamo v okviru evra. Prav tako je to odlična priložnost za zvišanje likvidnosti v dnevnem prometu in odličan priložnost za promocijo Slovenije z motivi, ki promovirajo kraje in dogodke – ni potrebno, da smo z motivi tako togi, kot da smo leta 1600. Danes je možno s kovanci promovirati dogodke, obletnice, turistično ponudbo, izdelke …
  2. Banka bi lahko izdajal svoje zlatnike in zlate palice – saj ima vso infrastrukturo, ki pa se je enostavno ne poslužuje – s tem bi lahko prišli do vira prihodkov za povečavo državnih rezerv v zlatu.
  3. Poleg produktov EU centralne banke, bi lahko plasirala tudi svoje produkte
  4. Izdaja lastne kriptovalute

 

Izzivi na regulatornem področju – agencija za nadzor finančnih inštitiucij

  1. nikakor se ne strinjam, da je potrebno raziskati pranje Iranskega denarja v NLB saj je šlo po mojih informacijah za “reket”, ki ga je Iran plačal za podpis sporazuma – in če ga niso razkrile tuje tajne službe – je jasno da je zadeva dogovorjena. Če koga kej konkretno zanima naj si pogleda Wikileaks…
  2. zelo me moti visok vstopni prag(tako kapitalski, kot zahtevnost poročil) za transakcijske inštitucije, zato se večina Slovencev odloča za registracijo na Slovaškem ali v Angliji. Nesprejemljivo je tudi,  da ni poskusnega obratovanja za start-upe in podobno.
  3. odsotnost reguliranja obstoječih finančnih inštitucij, za katere se iz avijona vidi, da gredo v propad
  4. odsotnost preverbe, kaj se dogaja in kakšni so plani za sredstva, ki so na računih od uporabnikov – in zakaj denar posojajo lastnikom oz povezanim osebam – brez omejitev – izpostavljenost do povezanih oseb, ki jih imajo banke
  5. nobenega lastnega razvoja na trgu reguliranja – samo slabi prevodi in prepisovanje EU direktiv

Ključno je razumeti, da se poslovni del in regulatorni del izključujeta . Tisti guverner, ki hoče delati dober posel želi manj regulirati. Tisti, ki bo dobro reguliral, ne bo dobro opravljal posla – takih je bila, po mojem mnenju, večina dosedanjih guvernerjev.

Menim, da je zadosti dobrih kandidatov za regulatorno področje. Žal ne poznam nobenega ustreznega kandidata iz Sloveniji, za poslovni del – menim, da bi lahko po potrebi tudi koga uvozili.

 

V teh državah so managerji še posebej koruptivni

Kljub starosti 5 let prevajam članek avtorja Carsten Dieriga dopisnika za ekonomijo pri nemškem Bildu – original si lahko preberte tukaj https://www.welt.de/wirtschaft/article115940880/In-diesen-Laendern-sind-Manager-besonders-korrupt.html

Umazan denar, podkupovanje, nespodobna povabila: korupcija je običajna praksa v evropskih podjetjih, kot kaže študija Ernst & Young. Tudi v Nemčiji je še vedno veliko težav.

Zdi se, da je korupcija in podkupovanje običajna praksa v evropskem gospodarstvu. To kaže nedavna študija svetovalnega podjetja Ernst & Young. Presenetljivo, kar 39 odstotkov od 3 500 članov uprave za finance, pravnih strokovnjakov in nadzornikov, ki so bili anketirani, gledajo na podkupovanje v svoji državi kot na nekaj vsakdanjega. “Plačilo podkupnin je v mnogih državah še vedno vsakdanjost”, poroča Stefan Heißner, vodja oddelka za preiskovanje in reševanje sporov pri Ernst & Young.

Neslavno vodilno mesto na evropski lestvici korupcije pripada Sloveniji. Tam je delež managerjev, ki sprejemajo podkupnine, kot nekaj običajnega, vsaj 96 odstotkov. Na drugem in tretjem mestu je Hrvaška z  90-odstotki in Ukrajina z 85-odstotki. Poleg tega so Grčija, Slovaška, Srbija in Rusija vse dosegle vrednosti višje od 80 odstotkov. Najmanj je korupcija razširjena Švici. Le deset odstotkov menedžerjev pravi, da je podkupovanje običajno v poslovnem življenju. Skandinavske države Švedska, Finska in Norveška so dosegle tudi najvišje ocene z dvanajstimi in 17 odstotki. Nemčija se nahaja v zadnji tretjini statistike o korupciji s 30 odstotki, kar je precej boljše od evropskega povprečja 39 odstotkov. V študij so bili opravljeni intervjuji s podjetji iz 36 držav v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Indiji in v Afriki. Korupcija – nepošteno sredstvo za dosego cilja Kljub temu mora zvoniti alarm za Nemčijo. “Po naših izkušnjah je problem korupcije v nemških podjetjih daleč od mize,” pravi pravni strokovnjak. V preteklosti je presenetljivo število vodstvenih delavcev opravičevalo korupcijo, kot način za doseganja uspeha z nepoštenimi sredstvi v izrednih razmerah. In to kljub dejstvu, da je večina nemških podjetij že uvedla celovite protikorupcijske predpise zaradi številnih škandalov. Konec koncev sta se dve tretjini nemških korporacij jasno zavezali smernicam za boj proti podkupovanju. V zahodni Evropi kot celoti se je k smernicam boja proti korupciji zavezalo le 49 odstotkov podjetji. Toda trud na papirju je ena stvar, pravi Heißner. “Poleg truda potrebujejo kristalno jasne notranje smernice, katerih skladnost se nenehno spremlja.” Seveda zaposleni pri prehodu meja korupcije pogosto ne dajo denarja v lasten žep. Kljub temu delajo medvedjo uslugo podjetju. “Korupcija vedno  pomeni znatno tvegati,” pravi Heißner. “Škandali v zvezi z korupcijo so lahko za podjetje usodni.”

Preiskave v ThyssenKrupp

Vse še ni tako, kot bi moralo biti pri ThyssenKrupp. Za kupce in dobavitelje skupina Dax trenutno ni enostavna, večkrat v zadnjih mesecih so jih obiskali tožilci in zvezni urad za kartele zaradi domnevnih nezakonitih cen ali suma podkupovanja. V hčerinskem podjetju skupine GfT Bautechnik naj bi obstajala nepravilnost pri poslovanju v Kazahstanu, Uzbekistanu in na Kitajskem kršitve se merijo v desetinah milijonov evrov.
Predsednik uprave Heinrich Hiesinger je napovedal strogo ukrepanje proti vpletenim. V zadnjih nekaj mesecih je moralo podjetje zapustiti 60 zaposlenih. Predsednik uprave vztraja pri načelu “ničelne tolerance do korupcije “. Zaradi bojazni od posledic, osebje očitno tiho v notranji preiskavi. Zato je ThyssenKrupp vzpostavil začasni program amnestije: tisti, ki bodo pomagali  pri odkrivanju in razkrivanju korupcije do 15. junija,ne bodo odpuščeni in do njih ne bo odškodninskih zahtevkov. Kritiki tega programa opozarjajo na nadaljnje možne posledice, kot so odpuščanja, premestitve, poslabšanje ali izguba plač. Poleg tega se odnos do korupcije še ni spremenil: obstaja še ena zadnja možnost za vpletene, okno priložnosti je odprto z vsemi možnimi posledicami,. “Potrebujemo povsem nov pristop,” pravi Hiesinger.

Pritisk na podjetja je visok

Za Hejsnerja je spopad s korupcijo velik izziv, ne samo pri ThyssenKrupp. Ker so pričakovanja o prodaji in dobičku v podjetjih visoka, kljub vedno bolj negativnemu gospodarstvu. Študija kaže, da več kot vsak drugi nemški direktor poroča o naraščajočem pritisku, da bi zadovoljil visoke zahteve vlagateljev in delničarjev z dobrimi četrtletnimi podatki. Temu primerna je skušnjava, da se olepša poslovne rezultate. Navsezadnje si 34 odstotkov nemških uprav želi, da bi poslovni rezultati izgledali bolje, kot so dejanski, to dosežejo prek pre-optimističnih napovedi prodaje ali podcenjenih stroškov. To je tudi razlog, da so domača podjetja nad povprečjem v zahodni Evropi. Iz študiji o korupciji  je jasno razvidno, zlasti v težkih gospodarskih časih, se dostikrat zamiži na eno oko, ko gre za korupcijo. Še bolj izrazito je to vedenje v vzhodni Evropi in tudi v Španiji ali Avstriji. Te države so daleč pred nami, ko gre za prirejene bilance stanja. Glede oblik podkupnin so pogledi različni. Medtem ko imajo Španci, pa tudi Grki in Belgijci raje osebna darila, so vzhodnoevropske države vodilne pri gotovinskih plačilih v ustreznih odstotkih. Vodje v Nemčiji se očitno zanašajo na tako imenovane zabavne storitve. Petnajst odstotkov anketirancev meni, da so takšne ponudbe upravičene, da bi podjetje prebrodilo gospodarsko krizo.

 

Slika je last častnika die Welt.

Odkup lastnih delnic in posledice za zaposlene, lastnike, ekonomijo, državo

Kljub temu, da je zahodna ekonomija(kapitalski trg) še posebno ameriški del v zadnjih letih rasla predvsem na račun odkupa lastnih delnic, ta ukrep ni primeren za vsaka podjetja in za podjetja v vseh situacijah in na vseh trgih.

 

Posledice za zaposlene

  • Ustavljena rast povprečnih plač in nagrad za povprečne zaposlene
  • Nesorazmerna rast plače vodilnih managerjev, ki so vezane na uspeh
  • Povečan stres:  Plani in poročila postanejo pre-optimistična glede na možnosti trga in siljenje v ponarejanje poročil, da bi se ohranil mit o rasti
  • Znižanje varnosti zaposlitve: povečano tveganje odpuščanja

 

Posledice za podjetje

  • Znižana likvidnost
  • Pre-vrednotenost podjetja
  • Znižanje ugleda
  • Dolgoročni propad

 

Posledice za nacionalno in globalno ekonomijo

  • Umetno povečan obseg kapitalskega trga/ali ustavljeno padanje kapitalskega trga v padajoči ekonomiji – ki nima povezave z realnim ustvarjanjem vrednosti
  • Cenovni balon, kjer cena/e delnice ni povezana z dejansko sposobnostjo služenja podjetja (ang earning potential)
  • Nižji dividendni donos na kapital – nižja učinkovitost kapitala
  • Nižji obrat kapitala na borzi
  • Znižano investiranje v majhna in srednja podjetja, ki ustvarjajo največ dodane vrednosti in imajo najvišji donos na kapital
  • Onemogočanje koristnega prevzema:  s strani konkurence ali tistih, ki znajo boljše upravljati s premoženjem, omogočanje konsolidacije v padajočih panogah – onemogočeno znižanje stroškov oz povečanje stroškovne učinkovitosti  – prevzem je enostavno predrag to je ekonomsko neupravičen

 

Najpogostejši odklonski razlogi za odkup lastnih delnic

  • Zaprtje lastniške strukture z denarjem podjetja
  • Izplačilo točno določenega lastnika z denarjem podjetja
  • Umeten dvig cene delnice, kljub neugodnim razmeram na trgu in v podjetju
  • Ni (bolj)donosnih naložb v poslovanje podjetja

 

Za koga odkup lastnih delnic absolutno ni primeren

  • za podjetje, ki ima kakršenkoli dolg – do finančnih inštitucij ali do dobaviteljev (tudi če vse plačuje v rokih)
  • za razvojno naravnana podjetja, ki imajo še načrte v prihodnosti
  • za podjetja v kakršnikoli krizi
  • za podjetja v delni lasti države
  • za infrastrukturna podjetja
  • za podjetja v padajočem trgu
  • za podjetja, ki želijo z lastnimi delnicami plačati prevzem drugega podjetja

 

Za katera podjetja je dokup lastnih delnic primeren

  • za podjetja s preveliko likvidnostjo, ki nimajo namena nadaljevati poslovanje po iztečenem življenjskem ciklu produkta – nadzorovana likvidacija z izplačilom/poplačilom lastnikov preko odkupa lastnih delnic

Komentar: Letno poročilo Petrol d.d. za leto 2017

Začnimo z navedbami iz PR sporočila objavljenega na borzi (vir). V njem so navedeni naslednji podatki:

  1. poslovanje je bilo zelo uspešno
  2. prihodki od prodaje v višini 4,5 mrd EUR, kar je 17 % več kot v letu 2016
  3. poslovni izid iz poslovanja je znašal 112,2 mio EUR, kar je 13 % več kot v letu 2016
  4. EBITDA je znašal 159,6 mio EUR, kar je 11 % več kot v letu 2016
  5. čisti poslovni izid je bil dosežen v višini 81,1 mio EUR, kar je 12 % več kot v letu 2016
  6. prodaja 3,4 mio ton proizvodov iz nafte, kar je 5 % več kot v letu 2016

Moje mnenje je:

AD 1. in 2. Poslovanje je bilo zelo slabo, saj se je obseg prodaje v evrih zvišal manj kot cena nafte na svetovnih borzah.

Kot je razvidno iz grafa, je bila cena na začetku leta 2017 55 USD za sodček, na koncu leta pa je bila cena 65 USD za sodček. Če delimo 65 z 55, dobimo 1,18 oz. vidimo, da je cena zrasla za 18 % glede na začetek leta!

To pomeni naslednje:

  • uprava pri povečanju obsega poslovanja (ki je bila 17 %) ni dosegla niti svetovnega trend rasti cene nafte (18 %) – nominalno višja prodaja v EUR je zgolj posledica višje cene nafte na svetovnem trgu.  V razvitem svetu se od uprave pričakuje, da je rast prodaje večja od rasti cen.  Še posebej pa se po mojem mnenju med psihično zdravimi ne napiše, da je nekaj zelo uspešno na trgu, če ne sledi niti rasti obsega trga.

AD 3.,4.,5. Pri povečanem obsegu se zmanjšuje razlika v ceni ali pa se stroški povečujejo nesorazmerno z obsegom – po domače, stroški, ki bi morali biti pri povečanem obsegu nižji so višji. Ali ni logično, če nekdo kupi več nafte, da dobi boljši popust? Ali ni pri boljšem popustu logično, da več zaslužiš? Uprava očitno ne obvladuje stroškov, kar negativno vpliva na dobičkonosnost prometa.  

AD 6. Povečan obseg poslovanja v nafti za 5 %, povečan obseg poslovanja v evrih za 17 %, povečanje cene na svetovnem trgu za18 %.

No, s križnim računom pridemo do naslednjih ugotovitev:

  • če se obseg nafte in derivatov ne bi nič povečal oz. bi ostal na nivoju leta 2016, bi zaradi rasti cene nafte na svetovni borzi morala bit rast poslovanja v evrih 18 % in ne 17 %, kot je bila
  • če vemo, da se je obseg nafte in naftnih derivatov povečal za 5 % bi morali biti rast prodaje v evrih 23,9 %

To po mojem mnenju pomeni, da je rast prometa v evrih dejansko dosegala samo 72 % (17/23,5) rasti cene nafte na trgu – oz. uprava Petrola je s svojim vodenjem kar za 28 % zaostajala za rastjo trga.

Balon se napihuje. Vsak dodaten evro prometa poslabšuje dobičkonosnost prometa.

Vsak naj si sam razlaga, zakaj uprava Petrola vlaga kazenske ovadbe proti meni in začasne odredbe z namenom prepovedi objave mojega komentarja letnega poročila. 

Podrobnejše analize objavim naknadno…

Napovedujem:

  • analiza stroškov financiranja v primerjavi s povprečnim stroškom financiranja v Sloveniji
  • analiza vpliva na slovensko gospodarstvo
  • analiza tržnih deležev
  • primerjavo stroškov in dobičkonosnosti z OMV in MOL – največji igralec na trgu bi moral biti najbolj stroškovno učinkovit

Viri:

  • federal reserve bank St. Louis
  • Slika je slika spletne strani

Če bi država s penzijami mislila resno…

Po slovensko je, da se tiste obveznosti, ki jih mislimo plačati vključi v finančna poročila, tista za katera pa ni nujno, da bodo izplačan, pa se izpusti.

Če država resno misli plačati penzije, naj jih prizna v svojih finančnih poročilih kot obveznosti. 

  • delovno aktivnih ljudi v Sloveniji 847.900
  • (poenostavimo) povprečna starostna pokojnina je 620 EUR.
  • pričakovana življenjska doba je 81 let.
  • minimalna starost za upokojitev je okoli 60 let.

To pomeni, da je država za vsakega trenutnega zaposlenega dolžna zagotoviti 21 let pokojnine  oz.  252 pokojnin po 620 EUR, skupaj 156.240 EUR

Če bi torej država za trenutno delovno aktivne res imela namen zagotoviti penzije, bi bilo potrebno pod državni dolg vpisati še 132.475.896.000 EUR. Ja, 130 mlijard evrov.

Trenutna “uradna” zadolženost Slovenije je 30 milijard evrov.

No, če pa aktualne upokojence priznamo kot obveznost, teh je 615.655, in da vzamemo, da so v povprečju na polovici prejete penzije, je potrebno zagotoviti še 78.120 EUR po upokojencu oz. dodatnih 48.094.968.600 EUR. Ja, 48 milijard evrov.

Torej skupaj je potrebno za pokojnine trenutnih upokojencev in bodočih upokojencev zagotoviti 180.570.864.600 EUR.

To številko bi bilo potrebno, po mojem mnenju, vpisati pod državni dolg.

Torej po mojem mnenju je obveznosti do državljanov, ki plačujejo v pokojninsko blagajno (ali so vplačevali, ko so bili aktivni) nujno vpisati pod javni dolg in realna slika bo, da je Slovenija dolžna 210 milijard evrov in ne samo 30 milijard evrov, kot govori uradna statistika.

 

Viri:

  • http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7016
  • http://www.seniorji.info/POKOJNINE,_FINANCE_IN_PRAVNI_NASVETI_Najvisja_pokojnina_Januar_2017
  • https://www.rtvslo.si/slovenija/upokojitvena-starost-in-pokojninska-doba-se-v-2017-podaljsujeta/411203
  • http://reporter.si/clanek/slovenija/pokojnino-prejema-ze-615655-slovencev-603044
  • http://www.delo.si/gospodarstvo/finance/za-vsakega-slovenca-14-400-evrov-dolga.html

Enajst let evra in še smo živi!

Menim da je bila odločitev za vstop v evro največja makroekonomska napaka Slovenije od njene ustanovitve.

Raje smo ugajali Evropi, kot da bi bili makroekonomsko učinkoviti. Z vstopom v evro smo se praktično v celoti odpovedali valutni in posledično makroekonomski samostojnosti.

Pa poglejmo posledice:

  • Javni dolg se je, od vstopa v evro, praktično početveril (iz dobrih 20 milijard evrov je zrasel na 80 milijard evrov).
  • BDP je se iz 48 mlrd USD v 2007 zmanjšal na 44 mlrd USD v 2016. 
  • DDV se je dvignil za 20%
  • Cene kruha so se početverile, kile kruha za 100 tolarjev (40 evro centov) ni več
  • Cena pice v Ljubljani je šla iz 800 SIT (3,3 evra) na 10 evra, kar je trikrat več
  • Naše gospodarstvo je predrago – naša dodana vrednost je tako nizka, da ima skoraj polovico vseh zaposlenih minimalca.

Pri vseh zgoraj naštetih dejstvih je govoriti, da je vstop v evro napaka bogokletno, najbrž celo prepovedano…

Stvari v državi so v celoti ušle izpod kontrole, lastnih makroekonomskih problemov nismo več sposobni reševati sami …

Prav tako mi ni jasno, kako se največji zagovorniki samostojnosti zavzemajo za evro – saj evro ne pomeni samostojnosti, ampak nasprotno pomeni popolno monetarno odvisnost.

Uvedba lastne valute pa je postala domena kripto navdušence in ne narodne banke…narobe svet!

No, eno je sigurno, obetajo se nam še precej slabi časi…

Tole pa je glasbeni komentar

Vir:

  • Google.si – iskani pojem javni dolg RS

Image courtesy of Ambro at FreeDigitalPhotos.net