Arhivi Kategorije: Internacionalizacija

Trgovinska vojna ali prevlada korporacij?

V zadnjih dneh vedno več medijev piše, ljudi pa govori o trgovinski vojni. Zgodba je približno takšna: Kako naj bi ZDA z uvedbo carin oz. trošarin na blago uvoženo iz Kitajske pripeljala svet na rob trgovinske vojne. Kitajska pa naj bi v povračilnih ukrepih uvedla carine oz. trošarine na blago uvoženo iz ZDA.

Pa gre res za trgovinsko vojno med državami, ali gre za kakšen drug korak v globalizacijo in korporacijo družbe?

Po mojem mnenju ima tako imenovana trgovinska vojna vsaj še eno dimenzijo. Praktično vse omejitve (carine, dajatve, trošarine) so usmerjene na izdelke in le redke na surovine.

Kar pomeni, da so največji dobičkar tako imenovane trgovinske vojne korporacije, ki imajo svoje tovarne v obeh ali v vseh državah, ki so vpletene v tako imenovano trgovinsko vojno.

Kaj to pomeni za družbo?

Prosta trgovina se zmanjša – to pomeni, da trgovske družbe, ki so kupovale poceni izdelke v eni državi in jih uvažale v drugo državo ne bodo mogle več konkurirati korporacijam, ki proizvajajo na lokaciji, ker bodo carine naredile blago nekonkurenčno – po domače predrago.

Vstop na trg, ki je sedaj zahteval nekaj tisoč evrov (za nakup prve količine blaga) se je sedaj precej podražil, saj bo vstop na trg sedaj stal miljon ali več evrov, ker bo potrebno zgraditi proizvodnjo. Torej vstop na trg bo vsaj sto krat dražji.

Prav tako bo vstop na trg časovno iz nekaj mesecev (čas potovanja kontejnerja do pristanišča) prešel v nekaj let (izgradnja tovarne). Torej vstop na trg bo vsaj desetkrat počasnejši.  

Vse to kaže, na to, da se svobodna trgovina in svobodna gospodarska pobuda počasi poslavljajo …

Disclaimer: – avtor je aktivno vpleten v proizvodnjo elektronike za pametna mesta.

75 miljard eur naj bi bilo v davčnih oazah

Spet sem nekje v medijih zasledil, da naj bi bilo 75 milijard evrov slovenskega denarja v davčnih oazah.

Mogoče celo drži, da je od leta 1991 odšlo v davčne oaze 75 milijard evrov premoženja, kar je sicer po moji oceni pretirana številka. V nobenem primeru pa ne verjamem, da se ukraden denar ni povečini porabil.

Ljudje, ki so upravljali premoženje, ki je na koncu končalo v tujini, so skloni k plenjenju in ne k ustvarjanju premoženja – o tem sem že pisal tukaj , tukaj in tukaj.

Ker imajo ljudje v poslu in doma isto glavo, je skoraj nemogoče, da bi denar, ne glede na izvor, oplemenitili oz. so take osebe zelo redke.

Nakup večje barke, narejene po naročilu, vam v 5 letih v  povprečju vzame 80% vrednosti.  Drag avto boste po 4 letih prodali za cca 25% nabavne vrednosti. Igralnice niso narejene zato, da bi igralci oplemenitili denar. Prostituti in prostitutke ne vračajo denarja. Dobavitelji drog navadno ne vračajo denarja, ko se streznite (če se sploh kdaj).

Skratka, po mojih informacijah je v tujini ukradenega in pošteno zasluženega slovenskega denarja skupaj okoli 10 milijard evrov – tu pišem samo o denarju na računu, ne pa o zlatu, delnicah, nepremičninah. Prav tako je po mojih informacijah slovenskega denarja v tujini več pošteno zasluženega v tujini, kot ukradenega v Sloveniji.

Zato menim, da nima nobenega smisla vlagati več naporov, kot je preverba izvora premoženja ob investiciji v Sloveniji in ostali obstoječi ukrepi, v to, da bi denar prišel iz davčnih oaz nazaj v Slovenijo.

Prav tako trenutno nima smisla vlagati denar v Slovenijo, ker so sredstva, tako podjetja (deleži/delnice) kot nepremičnine, v povprečju precenjena. Poleg tega nepremičnine ne nosijo novega denarja, ampak, če odštejemo amortizacijo, ga samo izgubljajo.

Zadnji poskus pripeljati denar iz tujine nazaj v Slovenije, ki so ga Slovenci organizirali s pomočjo avstrijskih bank, je imel samo eno posledico – astronomske cene nepremičnin, ki so trenutne zanimive samo za investitorje, ki so zadovoljni z ničnim donosom, – povprečen Slovenec pa si, razen da se zapufa za 20 let, ne more kupiti niti stanovanja, kjer biva.

Predstavljajte si, kaj bi dodatnih 75 milijard likvidnosti naredilo na trgu nepremičnin in delnic. Vse bi naredilo totalno nedostopno za ljudi. Prav tako bi se zaradi likvidnostni sprožila splošna inflacija in ker vemo, da plače ne rastejo, bi bili povprečni ljudje pahnjeni še v večjo revščino.

Torej edini, ki bi imel korist od vračila 75 milijard evrov v Slovenijo bi bili tajkuni, ki so bili tako pogumni, da zaradi političnih vez niso umikali premoženja v tujino, ki bi lahko svoje premoženje iz dvomljivega izvora legalno prodali.

Slovenska dvoličnost

To, da Slovenija nima zunanje politike, je jasno vsakemu, ki tu in tam prelista dnevni tisk. Odsotnost le-te se pozna na več področjih, trenutno najbolj pri vprašanju Katalonije. Tako medlega odziva uradne politike države, ki se je le 26 let nazaj odločila korak podoben katalonskemu, bi človek ne pričakoval. Tudi če bi se politični vrh odločil, da ostro nasprotuje katalonski odcepitvi od Španije, naj to pove jasno in glasno. Pa ni. Povedal ni pravzaprav ničesar. Skril se je za udobno krilo Bruslja, da, tako kot vedno, odjadra stran od tega “vročega kostanja”  v njega varnem zavetrju.

In ne, vzneseno govorjenje na osrednji državni proslavi ob dnevu reformacije, ne pomaga. Niti ni moralno, da predstavniki politične garniture, ki so še dodatno razvrednotili slovensko zunanjo politiko, uporabljajo praznik Primoža Trubarja za govore o solidarnosti, reformah itd. Trubar je bil za svoje misli pripravljen tvegati glavo. Vam tega hvala bogu ni treba, pa si kljub temu ne upate izdati uradnega mnenja o določenih perečih zunanjepolitičnih vprašanjih.

Po drugi strani pa pričakujemo, da se bo svet postavil na našo stran glede uveljavitve sodbe, ki izhaja iz sporazuma o arbitraži — glede meje s Hrvaško. Jok in stok je slišati iz ust naše politike, še posebej glasen je oni, ki zaseda funkcijo ministra za zunanje zadeve. Ob njegovih žuganjih Hrvatom in toženju Evropski uniji, bi se celo smejali, ko bi ne vedeli, da je Slovenija, vsaj na papirju, suverena država. Tako pa za smeh ni prostora. Prišli smo v fazo popolnega abnormalnega stanja, ki ga naša politika za ohranjanje političnega miru v državi, zavestno ustvarja in podpira.

Če se vrnemo h Kataloniji: prodajajo nam razlage v smislu, da je imela Slovenija pravico do odcepitve, ker je tako zapisano v ustavi iz leta 1974 (Temeljna načela, 1. člen), kar pa za Katalonijo naj ne bi veljalo. To je velika napaka. Pravica narodov do samoodločbe je univerzalna pravica, za katero ni potreben poseben zapis v zakonodaji (tako kot države načeloma, vsaj na papirju, spoštujejo ostale človekove pravice vseh ljudi, ne glede na to katere države državljani so).

Slovenijo se postavlja v nek položaj edinstvenosti — to kar je veljalo za nas, ne velja za druge. V resnici pa se s tem, ko se odločneje ne opredeljujemo do vprašanja Katalonije (in drugih) onečaščenje ne le spomin, ampak tudi sam akt plebiscita, 23. decembra 1990. S čakanjem na druge in skrivanjem za krilom Bruslja tudi negiramo samo odločitev. Nismo se odločili, da bodo drugi odločali za nas, ampak ravno obratno. Kje so torej konkretne odločitve?

Slovenija tako čaka, da se drugi odločijo, izpeljejo, mi pa prepišemo … kot tisti šolarčki, ki čakajo na svoje sošolce, da rešijo test, potem pa od njih prepišejo rezultate. Tako izgubljamo ugled, državnost in še kaj … odgovornost nosimo tudi mi sami, saj iz mandata v mandat zaupamo naš glas tistim, ki potem sestavijo tako vlado.

Leta 2015 smo prvič praznovali dan suverenosti (25. oktober). Treba je bilo ustvariti praznik, da imamo vsaj dan, ki govori o tem, kar nismo.

 

Posel v Trstu

O poslu v Trstu pišem, ker za izkoriščanje prednosti tržaškega pristanišča, kot točke uvoza blaga iz držav, ki so zunaj EU, ni potrebno ustanoviti podjetja.

Trst je ena najbolj uporabnih jurisdikcij za slovenska podjetja, ki uvažajo ali proizvajajo stvari iz surovin, ki so pridobljene zunaj EU.

Glavne prednosti uvoza preko Trsta so:

  • plačilo carin in DDV 6 mesecev po uvozu
  • plačilo carin in DDV izključno za robo, ki jo izvozite iz pristanišča
  • cena skladiščenja v coni pristanišča je primerljiva s ceno skladiščenja v Sloveniji

Prednosti sestavljanja oz. proizvodnje v območju pristanišča*

  • nobenih carin za uvoz v EU
  • poceni delovna sila
  • poceni energija – brez davkov in prispevkov

Ostale prednosti

  • razdalja do meje s Slovenijo cca 10 km
  • razdalja do Ljubljane cca 100 km

Če želite izvedeti več, Vas vabimo, da se dogovorimo za uvodni sestanek, kjer se lahko pogovorimo o konkretnem primeru.

Cena uvodnega sestanka je 50 EUR. Za termin pošljite email na info@h12storitve.si.

POJASNILA:

  • – Pri določenih nizkocenovnih izdelkih zadošča že testiranje in (pre)pakiranje, da so izpolnjeni pogoji za naziv proizvedeno v Trstu.

Za sliko se zahvaljujemo khuhanpix in Freedigitalphotos.net.