Arhivi Kategorije: Pravno

Moralni propad

Prav neverjetno je, kako lahko na videz nepomembna novica izpostavi popoln moralni razkroj v tej podalpski deželici. V teh dneh se po slovenskih (in enem slovensko govorečem zamejskem) medijih širijo prispevki o kaznih za prometne prekrške, ki jih italijanski organi pošiljajo ljudem na to stran meje (in na vse druge strani). Glavno vprašanje pa je seveda, ali naj (ali moram) kazen plačati? Neverjetno. Človek bere, prebere ponovno in še kar ne more verjeti, noče verjeti, da smo padli tako nizko. Da je to sploh lahko vprašanje. Problem tega vprašanja je predvsem v dveh stvareh: da kaže na popoln razkroj vrednot (da odgovoren odgovarja), in na strahopetnost (pogumni ljudje ne bežijo pred odgovornostjo).

Medijski prispevki so torej iz navidez popolnoma obrobne teme le uspeli — pri tistem, ki zna pogledati na celoten kontekst — izpostaviti, da je z vrednotami nekaj hudo narobe, da jih ni več! In še celo več, da je nacionalni šport to, da se tekmuje (ne le po cestah) ampak tudi v tem, kako se izogniti odgovornosti, zdaj pa se je lepo pokazalo, da nobena plast družbenega življenja ni imuna na ta pojav.

Glavno vprašanje torej ni, zakaj sem dobil kazen, ampak kako se izogniti plačilu. To, da je morda nekdo s svojo neodgovornostjo ogrožal druga življenja, to ni važno. Ni važno, ker ni vprašanje. Vprašanje je, kako se izogniti kazni. In kako lahko opišemo posameznika, ki se, ko se še lahko, dela pogumnega, vsemogočnega, pametnega, je glavni “frajer na vasi in v mestu”, ko pa ga organi pregona dohitijo, stisne rep med noge in se skriva pred zakonom in plačilom?

Še kar čakamo na to, da se bo v medijih pojavilo spoznanje, da je šlo pri poročanju o kaznih za prometne prekrške nekaj hudo narobe – spregledan (zaradi nerazumevanja ali zanalašč?) je bil največji problem pri vsem tem – in to niso kazni – ampak soočanje z lastno odgovornostjo.

Predlog sprememb izvajanja državnega proračuna

V teh dneh po nabiralnikih in drugod že lahko ugledamo letake raznih društev, ki naprošajo, naj jim namenimo tistih 0,5 % dohodnine, ki jo država tako »velikogrudno« odstopa organizacijam po naši izbiri (tistim seveda, ki so do tega upravičene). Ta kaplja v morje, ki predstavlja znesek, za katerega se lahko sami odločimo, kam ga bomo namenili, pa – za tistega, ki zna opazovati – vendarle nakaže vpogled v to, kakšen bi sploh moral biti proračun države oz. kako naj bi se naš denar delil. Kako torej? Ja točno tako! Vsak, ki ima z dohodnino obdavčene dohodke (gre torej za dohodke, ki niso razvrščeni v t.i. pasivne dohodke, ki jih obdavčujejo t.i končni davki), bi potemtakem sam, po svoji presoji, razvrščal ta odtegnjeni denar med organizacije po lastni izbiri. In to ne teh borih 0,5 %, ampak celoten znesek. Tako bi posameznik A lahko 10 % dohodnine namenil ministrstvu za obrambo, 20 % bi ga namenil javni upravi, 30% dohodninskega zneska bi dal ministrstvu za zdravje (pod pogojem seveda, da se nemudoma ukine obvezni davek za področje državnega zdravstva, ki je uradno sicer znan pod imenom »prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje«) itd. Spet nekdo drug bi razvrščal po svoje. Šele s tem bi posameznik dejansko po svoji volji financiral državo. Država bi se seveda tako preoblikovala neke vrste organizacijo, kateri bi vsak prispeval po svoji presoji. To bi bil resnično proračun na podlagi soudeležbe (in ne »participacije«, ki je ogaben izraz). Po pilotnem projektu (kot to tako radi imenujejo dandanes tisti, ki želijo, da nekaj izpade veliko več, kot je – v resnici gre za navaden preskus), bi morda enako naredili še s končnimi davki (ker ne bi imelo smisla, da ostanejo na zastarelem sistemu).

Toda vprašajmo se, zakaj bi država (in pod tem pojmom mislimo na tiste, ki tako tvorbo tako ali drugače vodijo), bila a priori proti opisanemu. Seveda zato, ker bi posamezniki svoj denar prispevali tja, kamor se jim bi to, v nekem danem trenutku, zdelo najbolj pomembno. S strani države bi torej obstajala bojazen, da bi določena področja ostala brez ustreznega financiranja. A to, kar omenjamo je »prastrah« vsake države – to, da prebivalci odločajo o financah. Država in ljudstvo še zdaleč nista isto (in to ne le v totalitarnih državah), temveč sta večna tiha (ali pa tudi glasna) nasprotnika, med katerima obstaja trenje, zato tudi država — v obliki kot jo poznamo danes – ne bo nikoli dopustila ljudstvu nikakršne pomembnejše vloge pri njenem upravljanju.

V teh državah so managerji še posebej koruptivni

Kljub starosti 5 let prevajam članek avtorja Carsten Dieriga dopisnika za ekonomijo pri nemškem Bildu – original si lahko preberte tukaj https://www.welt.de/wirtschaft/article115940880/In-diesen-Laendern-sind-Manager-besonders-korrupt.html

Umazan denar, podkupovanje, nespodobna povabila: korupcija je običajna praksa v evropskih podjetjih, kot kaže študija Ernst & Young. Tudi v Nemčiji je še vedno veliko težav.

Zdi se, da je korupcija in podkupovanje običajna praksa v evropskem gospodarstvu. To kaže nedavna študija svetovalnega podjetja Ernst & Young. Presenetljivo, kar 39 odstotkov od 3 500 članov uprave za finance, pravnih strokovnjakov in nadzornikov, ki so bili anketirani, gledajo na podkupovanje v svoji državi kot na nekaj vsakdanjega. “Plačilo podkupnin je v mnogih državah še vedno vsakdanjost”, poroča Stefan Heißner, vodja oddelka za preiskovanje in reševanje sporov pri Ernst & Young.

Neslavno vodilno mesto na evropski lestvici korupcije pripada Sloveniji. Tam je delež managerjev, ki sprejemajo podkupnine, kot nekaj običajnega, vsaj 96 odstotkov. Na drugem in tretjem mestu je Hrvaška z  90-odstotki in Ukrajina z 85-odstotki. Poleg tega so Grčija, Slovaška, Srbija in Rusija vse dosegle vrednosti višje od 80 odstotkov. Najmanj je korupcija razširjena Švici. Le deset odstotkov menedžerjev pravi, da je podkupovanje običajno v poslovnem življenju. Skandinavske države Švedska, Finska in Norveška so dosegle tudi najvišje ocene z dvanajstimi in 17 odstotki. Nemčija se nahaja v zadnji tretjini statistike o korupciji s 30 odstotki, kar je precej boljše od evropskega povprečja 39 odstotkov. V študij so bili opravljeni intervjuji s podjetji iz 36 držav v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Indiji in v Afriki. Korupcija – nepošteno sredstvo za dosego cilja Kljub temu mora zvoniti alarm za Nemčijo. “Po naših izkušnjah je problem korupcije v nemških podjetjih daleč od mize,” pravi pravni strokovnjak. V preteklosti je presenetljivo število vodstvenih delavcev opravičevalo korupcijo, kot način za doseganja uspeha z nepoštenimi sredstvi v izrednih razmerah. In to kljub dejstvu, da je večina nemških podjetij že uvedla celovite protikorupcijske predpise zaradi številnih škandalov. Konec koncev sta se dve tretjini nemških korporacij jasno zavezali smernicam za boj proti podkupovanju. V zahodni Evropi kot celoti se je k smernicam boja proti korupciji zavezalo le 49 odstotkov podjetji. Toda trud na papirju je ena stvar, pravi Heißner. “Poleg truda potrebujejo kristalno jasne notranje smernice, katerih skladnost se nenehno spremlja.” Seveda zaposleni pri prehodu meja korupcije pogosto ne dajo denarja v lasten žep. Kljub temu delajo medvedjo uslugo podjetju. “Korupcija vedno  pomeni znatno tvegati,” pravi Heißner. “Škandali v zvezi z korupcijo so lahko za podjetje usodni.”

Preiskave v ThyssenKrupp

Vse še ni tako, kot bi moralo biti pri ThyssenKrupp. Za kupce in dobavitelje skupina Dax trenutno ni enostavna, večkrat v zadnjih mesecih so jih obiskali tožilci in zvezni urad za kartele zaradi domnevnih nezakonitih cen ali suma podkupovanja. V hčerinskem podjetju skupine GfT Bautechnik naj bi obstajala nepravilnost pri poslovanju v Kazahstanu, Uzbekistanu in na Kitajskem kršitve se merijo v desetinah milijonov evrov.
Predsednik uprave Heinrich Hiesinger je napovedal strogo ukrepanje proti vpletenim. V zadnjih nekaj mesecih je moralo podjetje zapustiti 60 zaposlenih. Predsednik uprave vztraja pri načelu “ničelne tolerance do korupcije “. Zaradi bojazni od posledic, osebje očitno tiho v notranji preiskavi. Zato je ThyssenKrupp vzpostavil začasni program amnestije: tisti, ki bodo pomagali  pri odkrivanju in razkrivanju korupcije do 15. junija,ne bodo odpuščeni in do njih ne bo odškodninskih zahtevkov. Kritiki tega programa opozarjajo na nadaljnje možne posledice, kot so odpuščanja, premestitve, poslabšanje ali izguba plač. Poleg tega se odnos do korupcije še ni spremenil: obstaja še ena zadnja možnost za vpletene, okno priložnosti je odprto z vsemi možnimi posledicami,. “Potrebujemo povsem nov pristop,” pravi Hiesinger.

Pritisk na podjetja je visok

Za Hejsnerja je spopad s korupcijo velik izziv, ne samo pri ThyssenKrupp. Ker so pričakovanja o prodaji in dobičku v podjetjih visoka, kljub vedno bolj negativnemu gospodarstvu. Študija kaže, da več kot vsak drugi nemški direktor poroča o naraščajočem pritisku, da bi zadovoljil visoke zahteve vlagateljev in delničarjev z dobrimi četrtletnimi podatki. Temu primerna je skušnjava, da se olepša poslovne rezultate. Navsezadnje si 34 odstotkov nemških uprav želi, da bi poslovni rezultati izgledali bolje, kot so dejanski, to dosežejo prek pre-optimističnih napovedi prodaje ali podcenjenih stroškov. To je tudi razlog, da so domača podjetja nad povprečjem v zahodni Evropi. Iz študiji o korupciji  je jasno razvidno, zlasti v težkih gospodarskih časih, se dostikrat zamiži na eno oko, ko gre za korupcijo. Še bolj izrazito je to vedenje v vzhodni Evropi in tudi v Španiji ali Avstriji. Te države so daleč pred nami, ko gre za prirejene bilance stanja. Glede oblik podkupnin so pogledi različni. Medtem ko imajo Španci, pa tudi Grki in Belgijci raje osebna darila, so vzhodnoevropske države vodilne pri gotovinskih plačilih v ustreznih odstotkih. Vodje v Nemčiji se očitno zanašajo na tako imenovane zabavne storitve. Petnajst odstotkov anketirancev meni, da so takšne ponudbe upravičene, da bi podjetje prebrodilo gospodarsko krizo.

 

Slika je last častnika die Welt.

Če bi država s penzijami mislila resno…

Po slovensko je, da se tiste obveznosti, ki jih mislimo plačati vključi v finančna poročila, tista za katera pa ni nujno, da bodo izplačan, pa se izpusti.

Če država resno misli plačati penzije, naj jih prizna v svojih finančnih poročilih kot obveznosti. 

  • delovno aktivnih ljudi v Sloveniji 847.900
  • (poenostavimo) povprečna starostna pokojnina je 620 EUR.
  • pričakovana življenjska doba je 81 let.
  • minimalna starost za upokojitev je okoli 60 let.

To pomeni, da je država za vsakega trenutnega zaposlenega dolžna zagotoviti 21 let pokojnine  oz.  252 pokojnin po 620 EUR, skupaj 156.240 EUR

Če bi torej država za trenutno delovno aktivne res imela namen zagotoviti penzije, bi bilo potrebno pod državni dolg vpisati še 132.475.896.000 EUR. Ja, 130 mlijard evrov.

Trenutna “uradna” zadolženost Slovenije je 30 milijard evrov.

No, če pa aktualne upokojence priznamo kot obveznost, teh je 615.655, in da vzamemo, da so v povprečju na polovici prejete penzije, je potrebno zagotoviti še 78.120 EUR po upokojencu oz. dodatnih 48.094.968.600 EUR. Ja, 48 milijard evrov.

Torej skupaj je potrebno za pokojnine trenutnih upokojencev in bodočih upokojencev zagotoviti 180.570.864.600 EUR.

To številko bi bilo potrebno, po mojem mnenju, vpisati pod državni dolg.

Torej po mojem mnenju je obveznosti do državljanov, ki plačujejo v pokojninsko blagajno (ali so vplačevali, ko so bili aktivni) nujno vpisati pod javni dolg in realna slika bo, da je Slovenija dolžna 210 milijard evrov in ne samo 30 milijard evrov, kot govori uradna statistika.

 

Viri:

  • http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7016
  • http://www.seniorji.info/POKOJNINE,_FINANCE_IN_PRAVNI_NASVETI_Najvisja_pokojnina_Januar_2017
  • https://www.rtvslo.si/slovenija/upokojitvena-starost-in-pokojninska-doba-se-v-2017-podaljsujeta/411203
  • http://reporter.si/clanek/slovenija/pokojnino-prejema-ze-615655-slovencev-603044
  • http://www.delo.si/gospodarstvo/finance/za-vsakega-slovenca-14-400-evrov-dolga.html

Moj izlet v Zug, kripto prestolnico sveta

Ker za švicarski sklad pripravljam projekt kriptovalute, sem obiskal Zug, kripto prestolnico sveta.

Digitalizacija je v Zugu polno na pohodu. Outsourcing ljudi na appe in robote postaja del strategije vseh resnih podjetij.

Skepsa glede kriptovalut med tradicionalnimi finančniki je, še vedno, zelo visoka. Nihče pa kripto valut ne podcenjuje, ne žali jih, ne dela norca ali celo zahteva prepovedi.

Večina je mnenja, da gre za začetek projekta in da če se bo projekt razvil v pravo smer, zna to postati zanimiv projekt ali celo panoga.

Vsi finančniki na polno zbirajo informacije in se učijo o blokchainu, decentralizaciji in kriptovalutah. Nekateri so, kot del učenja, naredili svoje kriptovalute.

Prav tako se praktično nihče ne trudi regulirati kriptovalute  – samo institucije kot je FINMA podajajo pravno-zavezujoča mnenja, da se lahko mi, ki pripravljamo kripto projekte, po njih ravnamo. Pri starih Švicarjih prevladuje vtis, da je njihov gospodarski sistem dobro in dovolj reguliran, da nova tehnologija ne rabi posebne regulacije “per se” – potrebno je samo nedvoumno določiti, kako obstoječa regulativa zajema kriptosvet.

Povzetek:

  • tudi najmočnejši nikogar ne podcenjujejo
  • spoštovanje do kriptovalut se izkazuje z znanjem o kriptovalutah
  • okusi so različni in o njih se ne diskutira

Najpogostejše zlorabe stečajnih upraviteljev

Pišem svoje mnenje o zlorabah stečajnih upraviteljev. Pišem o konkretnih stečajnih upraviteljih s katerimi sem imel izkušnje v stečaju podjetja H12 Storitve d.o.o., katerega direktor sem bil. Gre za stečajnega upravitelja Leona Beniger Tošiča in stečajno upraviteljico Marino Marinc Pilej.

Zloraba 292. člena ZFPPIPP

 

Skladno s 5. Odstavkom 292. člena ZFPPIPP sem, kot bivši direktor, dolžan dati pojasnila, ne pa dajati pojasnila, kar se skladno s 3. odstavkom 292.člena  ZFPPIPP tudi zabeleži v primopredajnem zapisniku.

V vnaprejšnji izogib poskusom zlonamernega tolmačenja 292.člena ZFPPIPP posredujem pravno mnenje.  Pravno zavezujoče za vpletene je, da če ZFPPIPP v 5. odstavku 292. člena uporablja dovršni glagol dati – moramo to razumeti kot enkratno dajanje – ker če bi ZFPPIPP predvideval večkratno dajanje pojasnil, bi v zakonu zapisali nedovršni glagol dajati pojasnila. Prav tako je v 3.odstavku tega istega člena zapisano izročiti in ne izročati.

Torej, če ste v stečaju ste stečajnemu upravitelju dolžni predati dokumente in podati pojasnila – v nobenem primeru pa vas ne se stečajni upravitelj zlorabljati in vam nalagati novih in novih nalog.

V mojem primeru je stečajni upravitelj Leon Beniger Tošič preko posrednice Marine Marinc Pilej kar štirikrat zahteval dokumentacijo in kar trikrat pojasnila.  Pa da dam celo zadevo v perspektivo: firma je izdala vsega 26 računov.

No, zadeve sem prijavil vsem ustreznim inštitucijam – moje mnenje pa je, da sta stečajna upravitelja Leon Beniger Tošič in Marina Marinc Pilej del kriminalne združbe, ki poleg tega, da po nepotrebnem zavlačujeta stečaj in tako oškodujeta proračun (sodišče namreč krije stroške postopka, če ni stečajne mase) in stečajno maso, tudi zlorabljata bivše odgovorne osebe – z lažnim tolmačenjem 292. člena ZFPPIPP.

 

 

Stečaj kot zaščita upnikov in lastnikov

Ker sem v preteklem letu predlagal en stečaj, in letos že dva, do konca leta pa bom verjetno še enega, se lotevam tega prispevka o stečaju.

V Sloveniji se stečaj popolnoma demonizira. Mediji ga predstavljajo kot obliko poslovne goljufije. Dejstva pa so sledeča. V poslu ne gre vedno vse po načrtu. Celo več, stvari največkrat ne gredo po načrtu. Ker so v slovenski zakonodaji upniki močno podprti, je bilo nujno uvesti tudi institut stečaja kot zaščito pred upniki.

Stečaj je pravni institut, ki omogoči, da so vsi upniki enakopravno poplačani, saj so pred začetkom stečaja prioritetno poplačani bolj agresivni upniki. Torej tisti, ki najbolj pritiskajo na upravo, prvi vložijo izvršbe itd.

Stečaj je tudi izhod za podjetja, ki dolgoročno niso sposobna zagotavljati likvidnosti. Kar po domače pomeni, da dolgoročno podjetje ne bo sposobno plačati sprotnih obveznosti – bodisi zaradi neustrezne ročnosti sredstev ali zaradi pomanjkanja le teh.

Ja, pravilno ste prebrali, stečaj se v Sloveniji uporablja tudi v primeru, ko je sredstev za poplačilo upnikov več kot dovolj, vendar bodo sredstva postala likvidna nekje v prihodnosti, terjatve upnikov pa so že zapadle.

Iz zgoraj napisanega sledi, da stečaj ni poslovna goljufija, ampak pravni inštrument za zaščito upnikov.

Ena od domnev insolventnosti po ZFPPIPP je 90 dni blokiran račun podjetja. Torej primer, če ima podjetje kupljenih 100 mio obveznic, ki zapadejo v plačilo v 5 letih in jih ne more ali ne sme prodati do zapadlosti, in če ni plačalo računa za telefon za 10 EUR in je Telekom vložil izvršbo, se lahko zgodi, da je skladno s slovensko zakonodajo podjetje insolventno.

Prav tako je lahko FURS blokiral podjetje, in ker pritožbeni postopek traja 2 -3 leta, je lahko podjetje skladno z ZFPPIPP insolventno.

ZFPPIPP je po mojem mnenju zelo slabo napisan. Poleg zgoraj omenjenih pomanjkljivosti lahko nekdo z 1 EUR terjatve da v stečaj podjetje s 100 milijardami kapitala, če le-ta v zadnjem letnem poročilu ni imel izkazanih nič dolgov. Skratka, moje mnenje je, da je zelo verjetno zakon pisala pravnica, ki o ekonomiji nima pojma, po naročilu nekoga, ki je imel nek interes.

Tak interes je recimo imel Petrol, ki je zlorabil institut stečaja, da bi se izognil plačilu 21mio EUR, ki ga podjetje Uporabna Energetika terja od Petrola. Več si lahko preberete tukaj! 

No, ne glede na zakon, ki omogoča zlorabe, se moramo poslovneži, ki delujemo v Sloveniji, zakona držati.

Zato sem sam vložil predlog za stečaj podjetja, ki ga je FURS neupravičeno blokiral, da bi zaščitil upnike in tudi lastnike, saj verjamem, da bo stečajni upravitelj uspešno unovčil sredstva in stečaj končal z nakazilom presežka lastniku.

 

Za sliko se zahvaljujem ddvapumba in Freedigitalphotos.net.

Kaj vse je kriptovaluta?

Pri vseh vprašanjih, kaj je kriptovaluta, sem se moral pošteno zakopati v zbiranje informacij, preučevanje valut in preskušanje.

Kot ekonomist stare šole vam bom poskušal s klasičnimi ekonomskimi izrazi odgovoriti na to, kaj je kriptovaluta. Torej gre za prevod nove digitalne ekonomije v stare izraze.

Kaj vse je lahko kriptovaluta?

  • nosilec vrednosti
  • menjalno sredstvo
  • transakcijska inštitucija – ja, pravilno ste prebrali, kriptovaluta je lahko tudi transakcijska inštitucija
  • vrednostni papir – ja, pravilno ste prebrali, kriptovaluta je lahko delnica, prednostna delnica, obveznica, komercialni zapis, zakladna menica ali hibrid vseh prej naštetih
  • organ nadzora ali upravljanja – ja. zopet ste pravilno prebrali, kriptovalta je lahko tudi skupščina ali nadzorni svet, kjer lahko vsak, ki poseduje kriptovaluto, glasuje skladno z vnaprej določenimi pravili – posebnost je še, da sploh ni treba, da gre za gospodarsko organizacijo
  • projekt  – kriptovaluta je lahko projekt – ekonomski ali drugačen
  • podjetje – kriptovaluta je lahko podjetje, ni pa nujno
  • društvo – kriptovaluta je lahko društvo
  • politična stranka
  • zadruga
  • zavarovalna polica ali zavarovalnica ali oboje
  • pogodba – kriptovaluta je lahko pogodba
  • pravilnik 
  • sklad – kriptovaluta je lahko vzajemni odprti ali zaprti sklad, sklad tveganega ali privatnega kapitala, lahko je pokojninski sklad
  • zaveza – kriptovaluta je lahko zaveza – npr. zaveza k ekološkemu življenju

Kriptovaluta je lahko eno od zgoraj naštetih, lahko več zgoraj naštetih stvari, lahko pa še kaj tretjega.

Nikoli ne mečite dobrega denarja za slabim denarjem

Angleški pregovor pravi: never throw good money after bad!

Slovenska podjetja prepogosto, ko naredijo napako, namesto, da bi jo priznala, poplačala škodo in nadaljevala z zdravimi projekti, naredijo ravno to.

V zgrešene  projekte vlagajo še več denarja. Pa naj si bo nadaljevanje neprofitabilnega projekta ali tožbe z dobavitelji ali strankami zaradi napake, ki je podjetje ne želi priznati in plačati.

Če naredite napako, jo priznajte, analizirajte, plačajte, kar ste dolžni in nadaljujte bogatejši za izkušnjo – tudi če imate manj denarja na računu.

V imenu ljudstva

Gotovo ste kdaj v rokah držali sodbo ali drugo odločbo sodišča, in opazili, da se začne z besedami »V imenu ljudstva«. Mislili bi si, da je sodbo izdala organizacija ali posameznik,  pooblaščena za zastopanje nekoga (v tem primeru kar celotnega prebivalstva) in ne sodišče, ki ni zastopnik, ampak institut za sojenje in izrekanje kazni. Še toliko bolj ste bili najbrž presenečeni, če sami niste imeli nič opraviti s sodbo, ampak ste le »nedolžen« bralec dokumenta. Bržkone ste se vprašali, če je ta sodba spisana tudi v vašem imenu, in če je, kako da vas o tem ni nihče nič vprašal? Ste moda kdaj nevede pooblastili sodišče ali pa katerega od sodnic in sodnikov, da v vašem imenu izreka sodbe nekomu, ki ga morda sploh ne poznate niti niste seznanjeni s primerom?

Če bi se sami predstavljali za zastopnika nekoga, pa to ne bi bili, bi vas doletela kazenska ovadba – in to tudi v najbolj banalnih primerih. Tisti, ki ste kdaj opravili podaljšanje registracije na avtomobilu, ki ni bilo vaše, veste, da ste morali (vsaj, če je postopek potekal skladno s predpisi) predložiti pooblastilo lastnika, ali pa, če ste trdili, da vas je lastnik pooblastil ustno, podpisati izjavo (ki ste jo dobili na licu mesta, in v kateri je bila navedena tudi morebitna kazen, če bi se izkazalo, da ste lagali), da je temu res tako, šele potem ste lahko nadaljevali s postopkom.

Sedaj si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi na okencu za registracije vozil izjavili, da to počnete v »imenu ljudstva«. Ne le, da bi se vam oseba za okencem najverjetneje smejala, ampak bi avto ostal neregistriran.

Kaj je ljudstvo? (Sprehod po ZDA)

V oči bode tudi sama izbira besede »ljudstvo«. Kaj pomeni ljudstvo? Morda mislijo na vse prebivalce te države, morda kar na vse prebivalstvo tega sveta, ali pa imajo v mislih prebivalce določenega kontinenta? Morda gre za kombinacijo malo tega, malo onega. Kdo bi vedel – kar je že samo po sebi problem, saj ne moremo preveriti, kdo je to »ljudstvo«, v čigar imenu naj bi se izrekale sodbe.

V prej opisanem primeru smo imeli osebo A, ki je osebi B podala pooblastilo za podaljšanje registracije avtomobila. Vsakdo je torej vedel, od kod prihaja pooblastilo, in je lahko preveril, če je oseba A res pooblastila osebo B. Enako velja za vsa druga zastopstva (od odvetnikov do skrbnikov). Le pri sodiščih ne vemo, kdo je tisti, ki je izdal pooblastilo za izrek sodbe v svojem imenu. Kdo je torej oseba A v krilatici »V imenu ljudstva«? Sta to sodnik in sodnica sama? Potem naj se tako tudi podpišeta. Je to sodišče kot celota? Potem naj se tako tudi podpiše.

Poglejmo malce čez lužo. V ZDA se večina sodnikov (razen zveznih) voli. Voli jih ljudstvo, tako kot volijo župane, šerife, kongresnike, predsednika, guvernerja itd. V večini zveznih držav se izvoli tudi generalnega državnega tožilca in okrožne tožilce. Poleg samih volitev imajo v nekaterih zveznih državah tudi sistem za odpoklic oz. »zadržanje«. Gre za »retention referendum«, torej referendum o zadržanju funkcije (ali odpoklicu z le-te), kjer volivci odločajo o tem, ali naj sodnik ostane na svoji funkciji.

Zakaj omenjamo ZDA? Zato ker so tam, vsaj v nekaterih zveznih državah, sodniki resnično izbrani s strani ljudstva. Ve se tudi za katero ljudstvo gre: ljudstvo okraja za katerega je sodnik pristojen. Enako velja za volitev tožilcev. Še celo več, kot smo spotoma že omenili, se v ZDA volijo tudi šerifi, ki so odgovorni za policijske naloge v svojih okrajih. Torej »v imenu ljudstva« posega tudi na načeloma represivno raven.

Morda se komu ne zdi pametno imeti sodnikov, ki jih voli ljudstvo. Vendar pa obstaja korektiv: večina sodnih primerov v ZDA se obravnava pred poroto, ki potem tudi izreče sodbo (izjeme so razni prekrški, zaslišanja za skrbstvo nad otroki, sicer pa se v ZDA lahko pred poroto vodijo tudi civilne pravde). Poroto sestavljajo državljani in jo dejansko izrečejo »v imenu ljudstva«. V tem primeru je torej krilatica »v imenu ljudstva« vsaj delno upravičena.

Pa pri nas?

Kot smo opisali zgoraj, so sodniki v ZDA (in primerljivih državah) odgovorni neposredno ljudstvu (vsaj večinoma), v Sloveniji pa temu še zdaleč ni tako. Če sodnik ali tožilec v ZDA delata slabo, obstaja velika možnost, da funkcije ne bosta več dolgo opravljala (preko instituta referenduma za odpoklic), ali pa preprosto ne bosta več izvoljena za nov mandat.

V Sloveniji sodniki niso podvrženi sodbi državljanov, čeprav za njihove napake plačujemo prav slednji. Ko Slovenija s sodišča v Strasbourgu prejme zaušnico, ki jo spremlja še zajetna odškodnina, to poravnajo davkoplačevalci. Sodnikom se ne zgodi nič, prav tako na svojih funkcijah ostanejo tožilci. Torej neka skupina neizvoljenih ljudi, na katere ljudstvo nima vpliva, izreka sodbe v imenu ljudstva, za katerim se skrivajo, da jim samim ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti. Ko nekdo sproži vprašanja glede sojenja ali ravnanja določenega sodnika ali tožilca, pa zaženejo vik in krik, češ da gre za napad na neodvisno sodstvo. Če bi bilo sodstvo neodvisno, bi sprejemalo odgovornost za svoje delovanje nase, in se ne bi skrivalo za ljudstvom, ki jih ni niti imenovalo niti pri njihovih sodbah ne sodeluje (v kontinentalnem sistemu ni porot).

Skrajno sprevrženo je torej, da se sodi »v imenu ljudstva«. Sodi naj se v imenu tistega, ki sprejme sodbo, za katero naj taisti tudi prevzame vso odgovornost. Tovrstna nedotakljivost sodstva je v nasprotju z demokratičnimi načeli človeštva. S tem, ko ljudstvo nosi materialne posledice (plačilo odškodnin zaradi razveljavljenih sodb) povzročene s slabim delom sodnega ustroja, pa so razveljavljene osnovne človekove pravice, ki govorijo, da vsak odgovarja le za svoja dejanja.

Viri:

https://en.wikipedia.org/wiki/Retention_election

https://ballotpedia.org/Judicial_selection_in_the_states

https://en.wikipedia.org/wiki/State_attorney_general

Za sliko se zahvaljujemo uporabniku JanPietruszka in freedigitalphotos.net