Arhivi Kategorije: Uncategorized

Napoved za 2019

Po tem, ko sem prebral cel kup napovedi za 2019 je tukaj še moja napoved.

  • Obrestna mera se bo povišala.
  • Povprečna cena delnice bo 31.12.2019 nižja, kot 1.1.2019.
  • Varnost se bo poslabšala.
  • Življenje bo postalo bolj kompleksno.
  • Obseg blefa se bo povečal.
  • Vedno več ljudi bo razumelo situacijo.
  • Nekaj več ljudi bo celo začelo zanimati znanje.

Zmešnjava bo začela proizvajati red!

Novoletno voščilo

Na današnji dan, torej na samo silvestrovo, naj napišem nekaj vrstic o Sloveniji. Moramo se namreč zavedati, da država ne bo jutri nič boljša zato, ker danes menjamo eno samo samcato številko na koledarju. Vsa voščila in lepe želje bodo, kot so mnogokrat, le besede vržene v veter, medtem ko boste vsi tisti, ki jih izrekate, le pasivno opazovali svet okoli sebe. Iz leta v leto izgubljamo kakšno od pravic – prav po tihem, še z izgovorom, če že opazimo, da bo potem bolje in bolj pravično. Kar naprej nas indoktrinirajo s krilatico, ki je laž: pravice in dolžnosti, pa čeprav so pravice pravice, dolžnosti pa dolžnosti (če jaz prekršim svojo dolžnost, da ne prevozim rdeče luči, to še ne pomeni, da izgubim katero od svojih pravic). In medtem ko boste brezbrižno metali petarde in izvajali težke detonacije česarkoli že, in ko boste opazovali ognjemete, ki bodo še dodatno poslabšali zrak, in se nasploh naslajali v vašem neprestanem iskanju hipnega zadovoljevanja užitkov, ne meneč še za vse posledice, bo izginila še katera od pravic. In zbudili se boste v državi, kjer je ljudstvo podložno oblasti in ne obratno, v državi, kjer vi delate za vlado, ne vlada za vas. Pasivnost bo popolnoma nadomestila še tistih nekaj ostankov aktivnosti, vi pa se boste utapljali v “bonbončkih” oblastnikov, ljubili njim noge, in iz generacije v generacijo se bodo tudi zanamci vedno manj zavedali, kaj sploh pomeni svoboda. Ko boste morali paziti, kaj govorite in pišete, ko boste morali v načeloma demokratični državi paziti tudi na to, katere knjige si izposojate v knjižnici (profiliranje), bo že prepozno.

A solze bodo zaman. Nobenega heroja ne bo, da bi vas potegnil iz blata, v katerega ste padli, ko ste le nemo opazovali, kaj se dogaja. Nehali ste brati knjige, zatekali ste se le še v odrešujoči eskapizem (sicer bi znoreli), niste pa več hoteli pogledati pošasti v oči. Niste ji več hoteli reči NE, ker je bilo lažje ostati doma in mirno opazovati. Kar so vam ponudili, to ste vzeli – tako iz miru – in se iz darila v darilo bolj pogreznili. Večinoma tega niste niti vedeli, tisti, ki pa vseeno ste vedeli, pa se vseeno niste zganili in ste se obrnili stran – o Bog, kako objokujem vaše notranje muke!

In tisti, ki ste za vašo pot do uspeha žrtvovali vse – od ljudi do stvari. Jih zavrgli, da bi se prebili naprej, si prigrabili še več, oh vi, čez trupla hodeči, ki ste že davno zradirali starodavne meje med dobrim in slabim, ki ne veste več, kaj je prav in kaj narobe, ki boste to barko pognali med najostrejše čeri. Kdo bo rešil vas?

Pravijo, “pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”. A za to, da bi si pomagali sami je potrebno neko zavedanje, nekaj, kar nas dela zavedne ljudi. Hrabrost, pogum, zdrava agresivnost, inovativnost, sploh pa moč analiziranja sveta okoli sebe. Zbudite se!

Če bi Dino Merlin napisal: Moj je život Slovenija

S vremena na vrijeme
svoje dugove spomenem
s vremena na vrijeme
koji evro okrenem
988, niko ne zna ko sam

Oprosti mi sto glupetam
znam vse izgleda krasno
i da si zauzeta
al’ nikome ništ nije jasno

Od uvjek sam u krizi
nemam ni za olivo na Pizi
Evropa daj mi još miljardo
Toliko nikad dala nisi,

ti znas, da:

Moj je zivot Slovenija, sav izmišljen
k’o lažni bilans u excelu izfalširan
izgleda, da ima sve, ali sve na leasing je
želim da me neko bar na tren plati, zbog kirije

S vremena na vrijeme, svoje dugove spomenem
onako bez dileme nov kredit okrenem
do sad se puno sralo, iz svih radimo budalo
daj mi para, dok me revizor nije izdao.

Vik in krik glede prisilnega RTV prispevka

V teh dneh smo lahko na lastne oči videli, kako so se na naši RTV, ki jo plačujemo z obveznim prispevkom, vezanim na posest TV ali radio sprejemnika in ne na dejstvo, ali dejansko gledamo javno RTV ali ne, hitro posvetili “pomenu in misiji” javnih televizij. Povod za tak vik in krik pa je bil referendum o ukinitvi obveznega prispevka za javno televizijo v Švici. Kljub temu, da Švicarji ukinitve niso podprli, pa pri vsem skupaj sploh ni šlo za referendum o pomenu javne RTV, ampak le o načinu financiranja. Zanimivo je, da je že kar nekaj evropskih držav, ki je obvezni prispevek ukinilo.

Kar nekako nespodobno se nam zdi, da se vprašanje o financiranju javne RTV povezuje z njeno nalogo.  Financiranje je ena stvar, poslanstvo javne RTV pa druga. Vendar pa bi nas sploh nekateri mediji radi prepričali drugače, in glasovanje o obveznem prispevku prikazujejo (sicer med vrsticami) kot napad na javno RTV. Ni kaj, ko mački stopiš na rep, zacvili.

RTV prispevek je huda kršitev človekovih pravic in pravic do proste izbire vsebin. Televiziji se lahko (vsaj v Sloveniji) ali popolnoma odrečemo ali pa plačujemo prispevek, četudi ne gledamo niti enega od 5 televizijskih (TVS 1, 2, 3, TV Koper-Capodistria in TV  Maribor) in ne poslušamo nobenega od 6 radio postaj (Prvi, Val 202, Ars, Radio Koper-Capodistria, Radio Capodistria, Radio Maribor)  RTV Slovenije. Torej plačujemo javno RTV četudi gledamo popolnoma druge vsebine, to pa je grob poseg v prosto izbiro — s čimer tudi izraz “prispevek” postane perfidna zloraba tega pojma, saj gre za navaden davek.

Prispevek za RTV je potrebno nujno in nemudoma ukiniti ali pa ga spremeniti tako, da ga plačujejo tisti, ki javno RTV tudi gledajo in poslušajo. Pa če na RTV še tako pridno ponavljajo svoja (sicer legitimna) mnenja o pomenu svoje lastne hiše. Pri čemer so programsko zelo nekakovostni in šibki. Tudi z umestitvami programov v spored nimajo sreče, ali pa se iz gledalcev delajo norce: najbolj kakovostni filmi (sploh iz cikla “Dediščina Evropa” na sporedu okoli polnoči, v najbolj gledanem terminu pa razne narodnozabavne oddaje in podobni nesmisli). Pri izbiri predvajanih vsebin, sploh pa pri terminu predvajanja, jih za svetlobna leta prekaša sosednja HRT, ki ne le, da nudi bolj kakovosten program ampak tudi bolj posrečeno umešča vsebine v spored (vrhunskega filma tam ne vrtijo ob polnoči ampak ob 20:00 ali 21:00 uri).

Pa še primerjava. Družinski pavšal za RTV Slovenija znese okoli 12, 7 € na mesec (torej 152,4 €). Toliko plačamo za 5 TV programov in 6 radio postaj. Prispevek za italijanski RAI pa znese (za leto 2017 — ker je prišlo do spremembe pri obračunavanju) 90, 00 € letno. Za ta denar pa gledajo 13 TV kanalov (sem nismo prišteli še posebnih TV kanalov, ki oddajajo v tujini), torej Rai 1, Rai 2, Rai 3, Rai 4, Rai 5, Rai Movie, Rai Premium, Rai Gulp. Rai Yoyo, Rai News 24, Rai Storia, Rai Scuola, Rai Sport in 13 radio postaj, od tega jih je 10 državnih in 3 regionalne (med drugim tudi slovenski Radio Trst A), torej : Rai Radio 1, Rai Radio 2, Rai Radio 3, Rai Radio Tutta Italiana, Rai Radio Classica, Rai Radio Techete’, Rai Radio Live, Rai Radio Kids, Rai Isoradio, Rai GR Parlamento, Rai Radio Sudtirol, Rai Radio Trst A, Rai Radio 1 FVG.

152,4€ proti 90€ na leto!

Le upamo lahko, da se bo nekoč pojavila vlada, ki si bo upala KONČNO ukiniti ta nesmiselni in nelegitimni davek. Čim prej.

 

Foto: www.pixabay.com

Slovenija – država brez problemov

Morda boste ob naslovu ostali začudeni, ampak le tako lahko označimo pojav, ki smo mu priča zadnjih nekaj dni po osrednjih medijih. Za kaj gre? Gre za to, da je glavna novica pojav ošpic in oslovskega kašlja v Sloveniji. Neverjetno je, da se je o epidemijo ošpic začelo govoriti, ko pa je pri nas ni (gre za osamljene primere) — je v sosednjih državah, mi pa se, pardon, naši mediji pa se ukvarjajo s tem, kot bi v državi ne bilo večjih, resnejših problemov.

Pranje denarja v NLB, govorice o dvigu DDV-ja, ustavna obtožba zoper predsednika vlade, predvolilne priprave, pogajanja z javnim sektorjem itd. To vse skupaj ni nič. Ošpice, da, da, ošpice so glavna novica. Niti v nekaterih bližnjih državah, ko se res pripeti porast obolelih, ne zganjajo take medijske panike, pri nas pa — pa čeprav je večina prebivalstva obvezno cepljena (kar je, mimogrede, groba kršitev 51. člena Ustave RS, ki so jo zaobšli z zakonskimi rešitvami).

Slovenija je raj na zemlji, kjer imajo državljani poseben privilegij, da poslušajo o ošpicah in cepljenju. Človek bi pomislil, da se hecamo, pa je vse res. Za nas drugih problemov ni. Mi pa smo ves čas mislili, da živimo v državi, v kateri so potrebne konkretne strukturne reforme.

foto: www.pixabay.com

Povzetek leta 2017

Danes je zadnji delovni dan v letu 2017. No jaz sem imel zadnjo resno zadevo v prvih dneh decembra. Ostali december sem urejal še par malenkosti, predvsem pa sem se družil s sodelavci, zakar si vedno vzamem čas.

Kot vsako leto je tudi 2017 prineslo veliko novosti in napredek na vseh področjih.

Najbolj sem vesel, da so se končno začele velike družbene spremembe, ki so bile že nuje…

Leto 2017 hvala za vse ribe!

Pomen besedne zveze kripto valuta

Kot mnogi drugi sem tudi sam padel na prvo razlago besede kripto valuta. Verjel sem in tudi okoli razlagal krivo vero, in sicer, da kripto pomeni kodirano oz. prikrito.

No, moj učitelj hebrejščine, stare grščine in stare latinščine me je opozoril na napako, ki se, po njegovih besedah, ne pritiče tako visoko izobraženim ljudem.

Opozoril me je, da crypto currency ni sestavljen iz besed crypto in currency ampak je sestavljen iz besed crypta in currency. Opozoril me je, da sta sicer obe besedi starogrškega izvora,  tako crypto, kot crypta, in da je to možno razbrati iz črke y v zapisu, ki ga avtentične latinske besede načelno ne poznajo.

Že v  stari latinščini je namreč crypta prešla v crypto. To je najbolj očitno v primeru crypta porticus, ki je v uporabi prešel v crypto-porticus (pokrit hodnik).

Definicija besede kripta iz Latinsko – slovenskega slovarja (II. zvezek, Založba Kres, Ljubljana 1995)

crypta -ae, f 1) dolg hodnik, hodišče, pribežališče, zatočišče (ob slabem vremenu ali vročini) …2) pokrit hodnik okrog dvorišč rimskih vil, obokana shramba (za živila), 3) dolg ozek podzemni obok, podmol, raka, rov, jama, prekop, …/…/…4) hlev za konje v cirkusu

Definicija iz Wikipedije

Kripta (lat. Crypta iz grške κρύπτη kryptē ‘skrito v oboku) je v arhitekturi kamnita komora ali prostor v tleh za pokopni obok, ki lahko vsebuje sarkofage, krste ali relikvije. Prvotno je pomenila večjo grobnico v katakombah.

Iz česar je možno sklepati, da gre, v našem primeru, za relikvijo, pribežališče, zatočišče in grobnico.

Iz česar je možno z gotovostjo zaključiti, da kripto valuta ni samo skrita oz. kodirana valuta, ampak v svojem golobjem pomenu pomeni tudi varno pribežališče za vrednosti in grobnico za nekoga, ki nam je drag, v našem primeru FIAT denar.

 

V Sloveniji državno zdravstvo ne obstaja, obstaja samo državno razporejanje bolezni

Kljub temu, da se že od Tita naprej mediji nakladajo, kako dobri so naši zdravniki, pa je zgodovinsko dejstvo, da je Tito v kliničnem centru umrl in ne ozdravel.

V Sloveniji obstaja samo bolj ali manj strokovno določanje bolezni. Ministrstvo za zdravje se narobe imenuje – de facto gre za ministrstvo za razporejanje bolezni.

Dejstvo je:

  • da je vsako leto več ljudi bolnih
  • da so bolezni vse hujše.
  • da se povprečna življenjska doba statistično gledano daljša – kvaliteta življenja pa se poslabšuje.

Vsi vemo, da je preventiva boljša od kurative – zakaj gre potem pod 1% vseh državnih sredstev za zdravstvo za preventivo?

Večina zdravnikov, ki jih jaz poznam, ima po mojem mnenju glavo samo zato, da jim dež ne pada v želodec.

Zanimivo je, da obstajajo tudi zdravniki, ki situacijo pravilno razumejo, jo znajo celo rešiti, ampak se bojijo izpostaviti, ker imajo družino in kredit za hišo ter avto.

Psihiatrija v Sloveniji že desetletja opozarja, da je večina bolezni psihosomatskega vzroka – zakaj se ne začne vsako zdravljenje z obiskom psihologa ali psihiatra, zakaj se vsako zdravljene ne dopolnjuje s psihologom?

Pri vseh najboljših zdravnikih v Sloveniji je populacija v Sloveniji vedno bolj bolna. Kar kaže na to, da zdravniki ne zdravijo, ampak samo določajo katere bolezni ima kdo…in pri tem so zelo učinkoviti!

No, potem so tu še zdravila za vsako bolezen in tudi za nebolezen in še za preventivo.

Delež ljudi na antidepresivih in pomirjevalih je, kljub temu, da lahko o tem izvemo samo iz pričevanj zdravnikov (ker se uradne statistike ne upa nihče objaviti), grozljiv. Po domače, večina ljudi hodi po svetu zadrogiranih z drogo, ki jo plača država.

Izgleda, da se samo meni zdi čudno, da je naše zdravstvo vedno bolj uspešno in strokovno usposobljeno, da se uporaba zdravil povečuje – narod pa je vedno bolj bolan. In seveda nihče ni kriv za nastalo situacijo – gre za zunanje vzroke! 

 

Ustvarjanje javnega mnenja

Je kozarec pol prazen ali pol poln? To navidez nepomembno vprašanje v sebi skriva zelo veliko razliko — razliko, ki določi smer nadaljnjega razgovora. Danes lahko tako na MMC RTV SLO beremo članek z naslovom “Anketa: Ustavne obtožbe zoper Cerarja polovica vprašanih ne podpira”. Če zanemarimo slovnično površen vrstni red, se lahko vprašamo, zakaj so se pri tem mediju (podprtem z obveznim davkom, ki ga mora načeloma plačevati vsak, ki poseduje radio ali televizijo) odločili za varianto, da nekdo nečesa ne podpira?

Ponavadi, in tudi po govorni avtomatiki, vprašanj ne načenjamo z negativnim. Nikogar na ulici ne bomo vprašali, če morda nima ure, da bi izvedeli, ali jo ima. Ankete vprašujejo volilno telo, katero stranko/katerega kandidata bi volili, ne katerega ne bi (z izjemo nedavnih predsedniških volitev, kjer so na Planet TV med soočenji gledalce pozivali, naj povedo, koga ne bi želeli imeti za predsednika). Zakaj torej naslov, da polovica vprašanih ustavne obtožbe zoper predsednika vlade ne podpira?

Morda pa ima pri izbiri naslova kaj zraven tudi ustvarjanje javnega mnenja. Tako že po naslovu dobimo vtis, kot da je ustavna obtožba že vnaprej obsojena na propad, češ: eh, tega itak nihče ne podpira, polovica je proti, brez veze … Gre torej za pomembno razliko. Ni vseeno, kako postavimo vprašanje ali poved v naslovu.

Pri ustvarjanju javnega mnenja se poved ali vprašanje oblikujeta tako, da imata največji možni učinek za doseganje želenega. Mediji, ki imajo pri nas absolutni monopol nad oblikovanjem javnega mnenja, čeprav to ni (niti ne sme biti) njihova naloga, lahko tako vodijo pogovor v smer, kamor jim paše in ne v smer uravnotežene javne debate. In tukaj ne gre za človeka, ki je zaradi guncanja mnenj med vlado in MNZ-jem pristal v bolnici (ki le kaže na to, da si naša politika lahko nesramno uzurpira tragedijo posameznika, ne glede na posledice), ampak za preprosto razumevanje pravnega reda in vplivanje na to, kako si ga prebivalci razlagajo.

Javno mnenje se ustvarja tudi tako, da se na anketne vprašalnike o tem, katero stranko bi volili, ne umešča zunajparlamentarnih ali novih strank. Ali pa tako, da se na predvolilna soočenja povabi le ožji izbor kandidatov (kar si komercialni mediji lahko privoščijo).

Kako se ubraniti?

Pred ustvarjanjem javnega mnenja se lahko prebivalci in prebivalke ubranimo tako, da se skušamo sami čim bolje in čim bolj nepovršno informirati o stvareh, ki so nam v interesu. Primerjajmo več medijev (z različnimi lastniškimi izvori), uporabimo še druge vire, in kaj kmalu bom imeli vsaj malce manj, s strani nepoklicanih, ustvarjeno sliko dogajanja. Največ pa lahko storimo tako, da sami opozarjamo na ta pojav, ki je v Sloveniji ena največjih zaprek pri razvoju pluralističnega demokratičnega medijskega prostora. Če vidite medijski izdelek, ki je očitno zavajajoč, opozorite nanj! V Sloveniji moramo biti prebivalci tisti, ki kontroliramo medije, saj smo prepuščeni sami sebi.

Foto: www.pixabay.com