Novoletno voščilo

Na današnji dan, torej na samo silvestrovo, naj napišem nekaj vrstic o Sloveniji. Moramo se namreč zavedati, da država ne bo jutri nič boljša zato, ker danes menjamo eno samo samcato številko na koledarju. Vsa voščila in lepe želje bodo, kot so mnogokrat, le besede vržene v veter, medtem ko boste vsi tisti, ki jih izrekate, le pasivno opazovali svet okoli sebe. Iz leta v leto izgubljamo kakšno od pravic – prav po tihem, še z izgovorom, če že opazimo, da bo potem bolje in bolj pravično. Kar naprej nas indoktrinirajo s krilatico, ki je laž: pravice in dolžnosti, pa čeprav so pravice pravice, dolžnosti pa dolžnosti (če jaz prekršim svojo dolžnost, da ne prevozim rdeče luči, to še ne pomeni, da izgubim katero od svojih pravic). In medtem ko boste brezbrižno metali petarde in izvajali težke detonacije česarkoli že, in ko boste opazovali ognjemete, ki bodo še dodatno poslabšali zrak, in se nasploh naslajali v vašem neprestanem iskanju hipnega zadovoljevanja užitkov, ne meneč še za vse posledice, bo izginila še katera od pravic. In zbudili se boste v državi, kjer je ljudstvo podložno oblasti in ne obratno, v državi, kjer vi delate za vlado, ne vlada za vas. Pasivnost bo popolnoma nadomestila še tistih nekaj ostankov aktivnosti, vi pa se boste utapljali v “bonbončkih” oblastnikov, ljubili njim noge, in iz generacije v generacijo se bodo tudi zanamci vedno manj zavedali, kaj sploh pomeni svoboda. Ko boste morali paziti, kaj govorite in pišete, ko boste morali v načeloma demokratični državi paziti tudi na to, katere knjige si izposojate v knjižnici (profiliranje), bo že prepozno.

A solze bodo zaman. Nobenega heroja ne bo, da bi vas potegnil iz blata, v katerega ste padli, ko ste le nemo opazovali, kaj se dogaja. Nehali ste brati knjige, zatekali ste se le še v odrešujoči eskapizem (sicer bi znoreli), niste pa več hoteli pogledati pošasti v oči. Niste ji več hoteli reči NE, ker je bilo lažje ostati doma in mirno opazovati. Kar so vam ponudili, to ste vzeli – tako iz miru – in se iz darila v darilo bolj pogreznili. Večinoma tega niste niti vedeli, tisti, ki pa vseeno ste vedeli, pa se vseeno niste zganili in ste se obrnili stran – o Bog, kako objokujem vaše notranje muke!

In tisti, ki ste za vašo pot do uspeha žrtvovali vse – od ljudi do stvari. Jih zavrgli, da bi se prebili naprej, si prigrabili še več, oh vi, čez trupla hodeči, ki ste že davno zradirali starodavne meje med dobrim in slabim, ki ne veste več, kaj je prav in kaj narobe, ki boste to barko pognali med najostrejše čeri. Kdo bo rešil vas?

Pravijo, “pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”. A za to, da bi si pomagali sami je potrebno neko zavedanje, nekaj, kar nas dela zavedne ljudi. Hrabrost, pogum, zdrava agresivnost, inovativnost, sploh pa moč analiziranja sveta okoli sebe. Zbudite se!

Dodaj odgovor