Arhiv Značk: plebiscit

Slovenska dvoličnost

To, da Slovenija nima zunanje politike, je jasno vsakemu, ki tu in tam prelista dnevni tisk. Odsotnost le-te se pozna na več področjih, trenutno najbolj pri vprašanju Katalonije. Tako medlega odziva uradne politike države, ki se je le 26 let nazaj odločila korak podoben katalonskemu, bi človek ne pričakoval. Tudi če bi se politični vrh odločil, da ostro nasprotuje katalonski odcepitvi od Španije, naj to pove jasno in glasno. Pa ni. Povedal ni pravzaprav ničesar. Skril se je za udobno krilo Bruslja, da, tako kot vedno, odjadra stran od tega “vročega kostanja”  v njega varnem zavetrju.

In ne, vzneseno govorjenje na osrednji državni proslavi ob dnevu reformacije, ne pomaga. Niti ni moralno, da predstavniki politične garniture, ki so še dodatno razvrednotili slovensko zunanjo politiko, uporabljajo praznik Primoža Trubarja za govore o solidarnosti, reformah itd. Trubar je bil za svoje misli pripravljen tvegati glavo. Vam tega hvala bogu ni treba, pa si kljub temu ne upate izdati uradnega mnenja o določenih perečih zunanjepolitičnih vprašanjih.

Po drugi strani pa pričakujemo, da se bo svet postavil na našo stran glede uveljavitve sodbe, ki izhaja iz sporazuma o arbitraži — glede meje s Hrvaško. Jok in stok je slišati iz ust naše politike, še posebej glasen je oni, ki zaseda funkcijo ministra za zunanje zadeve. Ob njegovih žuganjih Hrvatom in toženju Evropski uniji, bi se celo smejali, ko bi ne vedeli, da je Slovenija, vsaj na papirju, suverena država. Tako pa za smeh ni prostora. Prišli smo v fazo popolnega abnormalnega stanja, ki ga naša politika za ohranjanje političnega miru v državi, zavestno ustvarja in podpira.

Če se vrnemo h Kataloniji: prodajajo nam razlage v smislu, da je imela Slovenija pravico do odcepitve, ker je tako zapisano v ustavi iz leta 1974 (Temeljna načela, 1. člen), kar pa za Katalonijo naj ne bi veljalo. To je velika napaka. Pravica narodov do samoodločbe je univerzalna pravica, za katero ni potreben poseben zapis v zakonodaji (tako kot države načeloma, vsaj na papirju, spoštujejo ostale človekove pravice vseh ljudi, ne glede na to katere države državljani so).

Slovenijo se postavlja v nek položaj edinstvenosti — to kar je veljalo za nas, ne velja za druge. V resnici pa se s tem, ko se odločneje ne opredeljujemo do vprašanja Katalonije (in drugih) onečaščenje ne le spomin, ampak tudi sam akt plebiscita, 23. decembra 1990. S čakanjem na druge in skrivanjem za krilom Bruslja tudi negiramo samo odločitev. Nismo se odločili, da bodo drugi odločali za nas, ampak ravno obratno. Kje so torej konkretne odločitve?

Slovenija tako čaka, da se drugi odločijo, izpeljejo, mi pa prepišemo … kot tisti šolarčki, ki čakajo na svoje sošolce, da rešijo test, potem pa od njih prepišejo rezultate. Tako izgubljamo ugled, državnost in še kaj … odgovornost nosimo tudi mi sami, saj iz mandata v mandat zaupamo naš glas tistim, ki potem sestavijo tako vlado.

Leta 2015 smo prvič praznovali dan suverenosti (25. oktober). Treba je bilo ustvariti praznik, da imamo vsaj dan, ki govori o tem, kar nismo.

 

Slovenija – dežela antidelcev

Fizika nam že dolgo govori, da obstajata materija in antimaterija. Materijo sestavljajo delci, in predstavlja naš svet, kot ga poznamo. Antimaterijo pa sestavljajo antidelci, torej delci, ki imajo sicer drugačen naboj od delcev v materiji, a hkrati enako maso in enako vrtilno količino. Stik med obema je poguben.

Tako nekako deluje tudi – priznajmo si – družba na slovenskem. Vse je na videz enako, le naš naboj je zrcalen tistemu drugod. Lep primer smo videli te dni, ko sta Zoran Janković in Anja Kopač Mrak potovala v Moskvo, da iz rok Vladimirja Putina prevzameta red prijateljstva.

Slovenija je ena redkih držav, kje je “levica” tista, ki načeloma ceni Putina, povsod drugje je to ponavadi desnica. Težko si je sicer razložiti, da nekdo prostovoljno prejme neko odlikovanje iz rok nekoga, ki se zavzema za diametralno nasprotno politiko od tiste, s katero se (ali pa naj bi se) prejemnik identificira.

Precej podobno je tudi na vseh drugih področjih družbe. Neumorno podržavljanje že tako državnega zdravstvenega sistema, kljub temu, da naj bi živeli v sistemu prostega trga, je najlepši pokazatelj neutrudnega boja družbe, da sedi na dveh stolčkih: navideznem (kapitalizem) in realnem, ki ga živi (s strani države vodeno gospodarstvo). Na žalost pa je tako kot v fiziki, ko se delec in antidelec srečata, se lahko le izničita in za seboj pustita opustošenje. Sedenje na dveh stolčkih dolgoročno torej ni možno — delec in antidelec ne moreta sobivati.

Še toliko bolj čudno je, da se je večina prebivalcev Slovenije na plebiscitu odločila za tržni sistem. Najbrž ni nihče resno mislil, da bo z razglasitvijo neodvisnosti, stari (in razpadajoč) sistem ostal v igri? Pa vendar se zdi, kot da so (ali pa smo) mislili dejansko to. Nedavno prebujena debata o zapiranju trgovin ob nedeljah nam govori ravno o tem. Ponovno bi zakonsko urejali prosti trg, in ne pustili odločitve nosilcem dejavnosti. Sedaj celo pod “grožnjo” dogovora oz. nedogovora med podjetniki in sindikalisti: če se sami ne uspete dogovoriti, bomo sprejeli še en zakon. Kot starš, ki reče otrokom, če ne pospravite sobe, ne bo čokolade! Država je je torej tudi takrat, ko “dopusti” dogovor tista, ki vseeno bdi nad izvedbo, pod grožnjo sankcije. Kar pomeni, da dogovor že v osnovi ne more biti prostovoljen, saj prostovoljnost prinaša tudi možnost nedogovora, te pa tukaj ni!

Slovenija bi rada bila v družbi držav z odprtim trgom, ampak samo na papirju. V resnici bi rada sama (kot država) nadzorovala skoraj vse pore življenja državljanov (ne le v univerzumu podjetništva). Trki materije in antimaterije se bodo še naprej vrstili in za seboj puščali masovno uničenje. Na žalost je res, da tako politiko dejansko podpira tudi velik del prebivalstva in medijev.

 

Foto: www.pixabay.com